Svetilnik na poti k drugačnosti

Literatura z lezbično in gejevsko tematiko sicer pri nas izhaja pri različnih založbah, trdni jedri tovrstne založniške dejavnosti pa sta že dobri dve desetletji založbi Aleph in Škuc.

Objavljeno
09. februar 2011 10.42
Valentina Plahuta Simčič, književni listi
Valentina Plahuta Simčič, književni listi
Lezbično krilo Škuca je zbrano okrog zbirke Vizibilija, za katero v uredništvu pravijo, da prinaša »leposlovne, esejistične in znanstveno-teoretske knjige s področja spolov in seksualnosti, s posebnim poudarkom na ženski homoerotiki«.

Kot poudarja urednica zbirke Tatjana Greif, si želijo s tem prispevati k večji vidnosti spolnih manjšin. Na to poslanstvo opozarjata tudi ime zbirke in njen logotip – svetilnik. Do danes je v njej izšlo 26 knjig, mnogo jih spada v kategorijo izvirnega slovenskega leposlovja. Posebej se trudijo iskati nove, še neuveljavljene domače pisateljice in jim dati priložnost, pravi urednica. In kakšen sploh je kriterij za objavo nečesa? Mora biti to v prvi vrsti dobra literatura, mora biti avtorica lezbijka ali kaj drugega?

»Spolna usmerjenost ni kriterij avtorstva ali umetniške vrednosti literarnega dela, lahko pa je njegovo gonilo, nekaj, kar mu daje dušo, karakter in avtentičnost. Predstavljam si, da vsakdo sicer lahko piše kar koli in o čemer koli, toda razlika med osebno izkušnjo in fiktivnim pristopom je zaznavna, pisanje lahko izzveni bolj ali manj prepričljivo. Skratka, pri objavah zasledujemo predvsem kriterije literarne kakovosti, izvirnosti, družbene kritičnosti in progresivnosti besedila. Pri teoretskih prevodnih delih je kriterij naravnan na izdajanje temeljnih del iz polja lezbičnih in gejevskih študij, študij spolov, teorije in esejizma,« pravi Tatjana Greif. Hišne avtorice, ki izdajajo pri njih, so Nataša Velikonja, Urška Sterle, Nataša Sukič, svojo knjigo sta izdali tudi Sara Lubej in Petra Hrovatin. Med avtoricami, ki so jih izdali v prevodu, omenimo Colette, Djuno Barnes, Janette Winterson in Monique Wittig.

Seveda Škuc pri nas ni edini, ki izdaja literaturo s homoseksualno tematiko. Tatjana Greif pravi, da dela s tovrstno tematiko izhajajo pri različnih založbah in v raznolikih kontekstih, bistvena razlika med velikimi splošnimi založbami ter majhnimi in specializiranimi, kot so sami, je po njenem mnenju v senzibilnosti in selekciji vsebinskih in avtorskih prioritet. Kar zadeva preživetje, so, kot majhna, neprofitna založba, prisiljeni ubrati bolj gverilsko preživetveno taktiko in strategijo, pravi Greifova. Podporo dobivajo od ministrstva za kulturo oziroma Javne agencije za knjigo RS, nekaterih tujih fundacij in matičnega društva Škuc, toda »v vsej zgodbi je bistven prispevek prostovoljnega dela in srečna sem, da smo oblikovali ekipo, ki je vselej pripravljena solidarnostno priskočiti na pomoč – od grafičnooblikovalskega tima, prek lektoriranja in umetniške fotografije, do tiskarne. Treba je biti iznajdljiv, če bi delovali po tržni, kapitalistični logiki, bi težko preživeli,« poudarja 
Greifova.

Štiri novosti zbirke Vizibilija


Slovenski bralec je po mnenju naše sogovornice dovolj dobro seznanjen s tovrstno literaturo, slovensko bralstvo je zainteresirano in odprto za nevečinske in nekonvencionalne umetniške izraze in teorijo. Enako je po njenem s kritiško pozornostjo – tako v visokonakladnih časopisih kot v specializiranih literarnih revijah. Pred nedavnim je postala zbirka Vizibilija bogatejša za štiri naslove – tri izvirna leposlovna dela in en teoretski prevod. Roman Molji živijo v prahu je tretje literarno delo Nataše Sukič, pred njim je izdala dve zbirki zgodb. Kot pravi urednica, avtorica v njem ostro zareže v družbeno nasilje in konformizem, zlasti s tenkočutnim prikazom dilem, notranjega razcepa in nemoči glavnega junaka, vzgojenega v sovraštvu do drugačnih. Ta glavni junak je nadzornik v zaporu in se zaljubi v transeksusalko. Ljubezen mu zamaje vero v družbeni red, omogoči mu soočenje z lastno strahopetnostjo in nemočjo. Vendar se odpove možnosti, da bi izstopil iz sistema, ostane izvrševalec nasilja in svojo ljubezen pospremi na morišče.

Večno vojno stanje je druga zbirka kratkih zgodb pisateljice, prevajalke in performerke Urške Sterle. Prinaša zapise o marginalcih, ki se soočajo z brezperspektivnostjo svojega bivanja v opusteli mestni krajini. Mesto je hkrati ječa, v katero so ujeti, in obenem njihovo edino zavetje, pravi Tatjana Greif, pri čemer so žepi svobode, ki jih osrednji liki okušajo, vselej zgolj začasna bivanjska stanja.

Tretja izvirna noviteta je pesniški prvenec Petre Hrovatin Mednožje misli. Avtorica je absolventka krajinske arhitekture in se poleg poezije ukvarja z režijo, grafičnim oblikovanjem in še s čim. Tematika zbirke je urbana, fluidna in v nenehnem iskanju, pravijo v uredništvu. Prinaša niz utrinkov ostrih robov, ki se lomijo v liričnost, ali impresionistične utrinke, ko se znajdejo v oklepu družbenega, pa tudi v distancirani, ponekod parodični odtujitvi.

Četrta knjiga je prevod dela priznane filmske ustvarjalke, producentke in teoretičarke Andree Weiss. Dolg naslov že sam pove, za kaj gre: Vampirke in vijolice: lezbijke v filmu: od transvestitskih zvezdnic, Dietrich in Garbo, do vampirskih filmov iz poznih šestdesetih in filmov Silkwood ter Vijolična barva – za analizo prisotnosti lezbijk v ameriški in evropski kinematografiji od začetkov, prvih zakodiranih podob ženske homo-erotike v nemih filmih, do devetdesetih let prejšnjega stoletja.