Tiskane izdaje
Maribor - Glede priznanj je na sploh tako: dobivajo jih tisti, ki tresorepijo po salonih, na sprejemih in banketih, na premierah, ki so ah in oh, in ki navezujejo stike z vplivnimi osebami, od katerih pričakujejo tako ali drugačno korist, v epistolarnem prispevku za sobotno prilogo Večera razmišlja pesnica, pisateljica, kolumnistka Svetlana Makarovič. Sprašuje se, ali naj se smehlja človeku, ki ga prezira, zato ker je slučajno v vseh žirijah, komisijah in strokovnih svetih, ki odločajo o nagradah, priznanjih, pohvalah.
"In ker nas je kar nekaj, ki mislimo podobno, je še posebno tukaj in zdaj mesto elite na obrobju. Jaz sem na obrobju in zame je to častno mesto. Tukaj na obrobju srečujem žlahtne ljudi, ljudi z značajem in dostojanstvom, čudovite ljudi in velike umetnike," piše v svojem pismu umetnica, ki je pred nekaj leti zavrnila dodeljeno ji Prešernovo nagrado, ker ni dovolila, kot spominja, da bi njen življenjski opus izenačevali "s tisto vatikansko stensko dekoracijo, ki da jo je 'celo sam papež pohvalil'".
Za pesnico "javno mnenje ni noben pojem"; štejejo samo tisti posamezniki, "ki so sposobni svoje mnenje osebno utemeljiti, in ne krdelo, ki naseda apriornim avtoritetam in floskulam".
