Tiskane izdaje
Ste neposredna oseba. Najbrž zaradi zatajevanih besed nikoli niste dobili čira na želodcu, na primer.
Bolezen me ne zanima preveč, dokler se ne pokažejo kakšni hudi simptomi. Ko se življenje izteče, se izteče. Ko sveča ugasne, ugasne. Podaljševanje življenja se mi zdi nesmiselno.
Ste zdravi?
Najbrž sem.
Kako potekajo vaši dnevi?
Kakor kdaj. Sončno nedeljo lahko preživim v pižami v postelji s knjigo, včasih ves dan delam, včasih ves dan šivam ali ves dan pišem. Ukvarjam se z vsem mogočim. Odzivam se na impulze. Kadar se zbudim, sem budna, kadar sem zaspana, grem spat, kadar sem lačna, grem jest. To je prednost samskega življenja, kajti v družinskem življenju ni dosti improvizacije. Vlada red.
Imate dva brata. Kako se razumete?
Imam dva brata, a nimam stika z njima. Odtujili smo se. Sem izrazit individualist, samski človek. Oni so družinski ljudje z otroki in vnuki. Ta svet je meni tuj in me ne zanima.
Ste kot otrok preživljali nedelje z govejo juho in potico na mizi?
Se je tudi kdaj zgodilo, a pravzaprav je bilo takrat do goveje juhe izredno težko priti. Jedli smo ajdo, fižol, polento, koruzni kruh, jabolka, borovnice. To so bila prva leta po vojni, ko je huda lakota počasi izzvenevala. V ljudski kuhinji smo dobivali zastonj obroke, včasih smo bili deležni posladkov iz paketov Unrre. Sicer pa je zelo antipatično, kadar začnejo stari dopovedovati mladim, kako težko mladost so imeli. Medtem se je prevrtelo ogromno kolo časa. Govoriti otrokom o tem, kako so včasih poljubljali kruh, če je padel na tla, je neokusno.
Družinsko življenje vam je tuje, razumem. Kaj pa moški? Kateri je bil tisti »junak«, ki ste mu najdlje pustili blizu?
Najdlje sem živela z Gregorjem Strnišo. To je bil čudovit odnos, včasih tudi preveč buren. Ampak potem se je počasi končal, prijateljstvo in zavezništvo sta izzveneli. Ko se je poročil, je bilo pa seveda vsega konec. Njegovo življenje je usmerjala žena in jaz sem se umaknila.
Ni prostora za dve.
Seveda ne.
Imate kakšno prijateljico, ki živi v zglednem zakonu?
Ne vem, kaj je zgleden zakon. Moja družba so samski, ločeni. Ko sem bila mlada, so se prijateljice in prijatelji po vrsti poročali in se nato ločevali, videla sem veliko bridkih zgodb. A nikoli nisem bila presenečena nad njimi. Nikoli nisem pričakovala, da bi bil lahko zakon nekaj, kar traja. Ko ni več spontanosti, je konec pristnega odnosa. Vedno sem se pa zaljubljala. Zame je bil moški ljubimec, nikoli pa mož. Nikoli partner. Zato so bile te zveze vedno kratke. Ko je začela popuščati prijaznost, ko so se zgodile nevljudnosti, sem zvezo takoj končala.
S kakšnimi ženskami pa so se potem poročali ti vaši moški?
Ponavadi s pustimi, dolgočasnimi in solidnimi. (Smeh.)
Ki so znale dobro kuhati?
Tudi. Na splošno pa imajo moški radi red, radi vejo, kje imajo copate, kje visi kuhinjska krpa, kje je posteljnina. Za urejenost večinoma najbrž poskrbijo njihove žene. Ne vem. Že dolgo ne opazujem več. Z družinskimi ljudmi se ne družim. Zelo nerada vstopam v stanovanje, kjer je družina. Počutim se tuje. Če le lahko, se usedem čim bliže vratom, da lahko grem ...
Če pride kriza?
Tako je. (Smeh.)
Vas pri moškem spolu kljub izkušnjam vendarle navdušuje še kaj?
No, ne morem govoriti na splošno.
Katere njihove lastnosti vas pritegnejo?
Poraščenost. (Smeh.) Ta mi je bila vedno prijetna. Moški, ki je »podložen«, mi je tudi bolj všeč kot suhec s špičastimi koleni in komolci. Vedno sem se raje privila k moškemu, ki je bil bolj konkreten. (Smeh.)
Vemo, da pravljic niste pisali zaradi otrok in očaranosti nad njimi. Pa vendar - so vam kateri vseeno simpatični?
So, seveda. Na splošno pa tega ne bi mogla reči. Ne maram otrok, ki so vsiljivi, ki se pačijo, ki se hočejo po vsej sili postavljati, biti videni, ki nenehno zahtevajo ... Morda je za sodobnega otroka značilno, da ne pozna več hrepenenja, da redko reče »želim si«, ponavadi reče »hočem« ali pa samo - »daj«. Potem zahtevano takoj dobi in začne ves svet spreminjati v svojo igračo. Tukaj pa se poraja nasilje. Za samoumevno ima, da je v hiši vladar, da mu je treba v vsem ustreči. In če starši postanejo poklicni izpolnjevalci želja svojih otrok, lahko pričakujejo hude stvari.
»Krivi« pa so starši, se v tem lahko strinjava?
Ja, ampak nekateri otroci se rodijo gospodovalni. To je kot pri živalih. Nekateri mladiči že v gnezdu pokažejo, da bodo poglavarji, da bodo terorizirali druge. Obstajajo otroci, ki že po naravi v družini uvajajo nasilno disciplino, hočejo imeti vse podrejeno. Pa saj dva otroka nista enaka!
Omenili ste hrepenenje. V eni svojih kolumn ste pisali o tem, da ste kot otrok hrepeneli po spominčicah, ki ste jih opazovali na drugi strani ograje. Želeli ste si jih, jih risali, tudi zato, ker jih niste mogli imeti. Med vami in njimi je bila meja.
Boris A. Novak ima v svoji poeziji čudovito misel, ki pravi, da mejo začutiš šele takrat, ko si jo prestopil. Poti nazaj ni.
Imate radi spominčice? Še v Sapramiški jih opevate.
Ja, imam jih rada. Moje rože so tudi poljski mak, temno rumene krizanteme, napol razprti tulipani ...
Kot otrok v šoli niste blesteli, kajne?
Običajno sem bila med najslabšimi, a tam, kjer sem lahko vpregla fantazijo, sem bila med najboljšimi.
So vam to vedno dovolili?
Včasih. Travma mojega otroštva je bila denimo šolska telovadba. Telovadnica mi je še vedno pošasten prostor. In koza, ki jo je bilo treba preskočiti ... Treba je bilo plezati po vrvi navzgor, se zavihteti na bradlji, delati prevale, hitro teči ... Najhujše pa so mi bile skupinske igre z žogo. Vedno sem bila na smrt preplašena. Še zdaj nimam nobenega odnosa do športa.
Mar ni res tudi, da ste bili kot otrok pogosto bolni?
Ne, samo podhranjena. Šibka. Seveda, za nami so bila leta pomanjkanja. Potem so nas krepili s tem, da so nam v glavo vlivali ribje olje. To je bila ena najhujših stvari, ki se ti lahko zgodi. Prijeli so ti glavo, zaprli nos, vlili olje v usta in jih tiščali skupaj, dokler nisi pogoltnil. Vsak dan. Niti bruhati nisi mogel. (Smeh.) Najbrž je bilo koristno, ne vem. (Smeh.) Jaz vem le, da tega ne bi naredila nobenemu otroku.
Svojo mamo ste pogosto označili za klerikalko. Kako sta shajali?
Nisva se marali. Ona mene ne, jaz nje ne. Še zdaj, ko je mrtva, je ne maram! Vedno sem jo zapuščala in se držala stran od nje. Nisem pustila, da bi mi vbijala v glavo, kaj je greh, kaj je tisto, kar je Bogu všeč in kaj ne. Odpor do tercialstva mi je ostal do danes.
Ste z očetom ustvarili močnejšo vez?
O, seveda, a ponavadi je za daljša obdobja odhajal od doma, ker z ženo ni mogel shajati. Nenehno ga je kritizirala. Eno kislo tragično vzdušje ... On je bil človek s humorjem, živahen, pisal je vsemogoče tekste, pesmi, zelo rad je pel, delal hrup, rad se je smejal. Potem pa je bilo njegovega smeha vedno manj in manj. Mojega pa tudi. Nato smo se razšli vsak na svoj konec. Ločila sta se. Kar je še sreča. Ker če bi ostali skupaj, bi se zgodba gotovo končala z umorom.
Ste se že takrat odločili, da nikoli ne boste imeli družine?
Ne, ne. Nekaj časa sem celo mislila, da se je treba poročiti, ker se vsi. (Smeh.) Ko pa sem si vse to realno predstavljala, predvsem pa čas po poroki, sem ugotovila, da poroka pomeni konec spontanosti. Ko stvari postanejo samoumevne, se začne venenje. Kar ni spontano, se popači, se spremeni v nekaj neznosnega. To, da k zakonu spada tudi posteljno življenje, bi mi posteljno življenje zagrenilo. Moški je ali ljubimec ali soprog. Mogoče je lahko v prvih mesecih skupnega življenja mož še ljubimec, a ne za dolgo. In če se odnosa z visoko kulturo ne da preoblikovati v prijateljstvo, potem razpade, se včasih konča celo s sovraštvom. To pa otroci zelo bridko občutijo, živijo v večnem strahu, kdaj bo padla kakšna huda beseda.
Povejte mi več o svojih radostih potovanj. Pogosto ste svoja dela uprizarjali v tujih jezikih. Kot otrok ste bili dobri v ruščini, sem slišala.
Še vedno sem. (Smeh.)
Kdaj ste šli prvič čez mejo?
Najprej sem odkrivala Jugoslavijo, srečevala mlade gledališčnike, literate. Takrat so se med nami ustvarile prisrčne vezi. Juga pa je počasi postala karikatura same sebe. V moji mladosti je še obstajalo tovarištvo. Radi smo se srečavali. Ni bilo današnjega šovinizma, ni bilo dovoljeno uporabljati žaljivih izrazov. Če bi takrat kdo rekel čefur, bi kazensko odgovarjal. Še zdaj bi moralo biti tako. No, potem sem potovala v Nemčijo, Italijo, na Češko ... Moj največji podvig pa je bila Islandija. O njej nisem vedela nič. Ko sem prišla tja, sem bila popolnoma šokirana nad čudnostjo dežele, zato sem se nenehno vračala. Najlepše, kar se mi je zgodilo, pa je bil severni sij. Spomin nanj nosim v mislih in ga ne želim še enkrat videti. Nikoli nisem hotela fotografirati. Vedno sem detajle nosila v glavi.
Sapramiško ste uprizarjali tudi v islandščini, kajne?
Tudi. (Smeh.) Ni bilo lahko, a sem zelo muzikalna in hitro ujamem melodijo, ritem besede. Sem zelo dobra posnemovalka, včasih si rečem, da imam papagajske lastnosti. Zato se pripetijo tudi nesporazumi. Ko sem bila na Islandiji, sem se takoj vpisala v tečaj islandščine, hitro osvojila sicer zelo zahtevno izgovorjavo in tisto malo, kar sem znala povedati, sem izgovarjala pravilno. Vsi so bili prepričani, da sem Islandka. Z mano so začeli govoriti v islandščini, jaz pa nisem imela pojma. (Smeh.)
Kaj je še tisto, kar vas je osemkrat vleklo med gejzirje in čudno svetlobo?
Vedno sem pričakovala še več čudnosti, ampak je je bilo čedalje manj. Nazadnje ni bilo nič več čudno. Počutila sem se čisto domače, vedela sem, kje je kaj. Pridobila sem si precej znancev, nekaj prijateljev. Ugotovila sem, da v Islandcih nisem našla nič tako zlovešče severnjaškega, kot sem si romantično predstavljala.
Ta čudnost je romantična kal, ki je v vseh nas, ki ustvarjamo. Pomeni iskati nekaj tisto onstran, drugačno, tisto nekje, kar se odslikava v pravljici ali glasbi. Islandcem ne morem zameriti, ker so prijetni, normalni in kultivirani ljudje. (Smeh.) Zelo spoštujem njihovo zakonodajo. Če bi imeli mi takšno, bi bilo v Sloveniji življenje drugačno. Tam so kazni za kakršno koli nasilje nad šibkejšimi zelo ostre. Krovni zakon zaščite šibkejših zajema zaščito otrok, invalidov, starejših in živali. Islandija ne pozna pretepanja živali. Da bi kdo pretepel psa ali konja, se ne more zgoditi. To so ljudje s kulturo!
Nekoč so se na Islandiji preveč razmnožile kune, sicer zaščitene živali. Kmetom so začele delati hudo škodo. Kuna je na primer prišla ponoči, se obesila ovci na vrat, ji posesala kri, požrla piščance ... Takrat se je država odločila, da bo kmetom priskrbela posebno orožje - kratke in široke puške - s katerim je bilo kune dovoljeno ubiti, kajti umrejo hitro in brez mučenja. Nekega dne se je pripetilo, da je kmet izsledil kuno. Zbežala mu je v polje lave, stekel je za njo, zgrabil kos lave in jo potolkel do smrti. Takrat je mimo prišel človek, in ko je videl, kaj je drugi naredil, ga je takoj prijavil. V tednu dni je bil pred sodiščem, obsojen na visoko globo, njegov primer pa so kot svarilo objavili v vseh medijih s sporočilom, da se živali ne sme ubiti na grozovit način. Temu pravim kultura!
Zakaj ste potem ostali v Sloveniji? Zakaj niste odšli kam, kjer bi lahko uživali v višji kulturi človeka?
Sem Slovenka, to je moj jezik, to je moja dediščina, to je moja zemlja.
Ste kdaj želeli oditi?
Velikokrat. Pa saj sem švignila in prišla nazaj. Včasih s težkim srcem. V Južni Ameriki sem recimo doživela deset dni same radosti, veselja, poskakovanja, plesa, glasbe, prijetne družbe ...
Plešete?
Zdaj bolj malo. Sem stara. Kadar pa poslušam čardaš, sem težko pri miru, a plešem v glavi.
Ljudje menijo, da niste vesel človek ...
Proti temu ne morem nič storiti.
Pa saj ste veseli!
Seveda. Morali bi me videti, ko poslušam madžarsko cigansko glasbo! (Smeh.) Ni ga tako veselega človeka, kot sem takrat jaz!
V mladem ustvarjajočem človeku je veliko težnje po sprejetosti. Če potrditve ni, sledi razočaranje. Kako je bilo z vami?
Dokler si mlad, te prizadene, če te kdo opljuva.
In kdo je vas najbolj opljuval?
Najprej moja mama. Bila je oseba, ki mi je povzročila največ zla. Vem pa, da so na svetu tudi mame, ki so tople, mehke in prisrčne kot mame muce. In so takšne, ki so poosebljeno zlo. Nikakor ne mislim, da je bila moja mama kaj izjemnega. Srečala sem ogromno surovih, mrzlih in brezčutnih mater, ki pa jim seveda tega zlepa nihče ne pove, ker je pojem matere svet in nedotakljiv.
Ko sem začela pisati, pravzaprav ni bilo pljuvanja. Bila sem odkritje v poeziji. Moje kritike so bile pohvalne. Prizadelo pa me je recimo ignoriranje mojega šansonskega opusa. Bila sem prva slovenska šansonjerka, sem pionirka šansona. Jaz, ne pa 17 tistih, ki so prišle za menoj in me posnemale! Na tem področju sem opravila veliko delo. Moji prvi šansoni so bili res odkritje, med občinstvom so bili sprejeti vroče in z navdušenjem. Potem so se vmešali drugi ljudje, jaz pa sem se z odra umaknila. So prostori, kjer se bojuješ, in tisti, kjer se raje umakneš, ker nimaš želodca, da bi se boril drugače kot s kakovostjo.
Nenehno ste se selili. S svojo epizodo življenja v Jurkloštru ste opravili s prijaznostjo in občutkom, da v življenju obstajajo dobri ljudje, kajne?
Po Jurkloštru sem bila še dolgo zagrenjena, ker sem bila pod vtisom vsega hudega, kar sem tam doživljala. Dolgo nisem mogla priti k sebi. Še zdaj ne pripovedujem najtežjih stvari, ki so se mi takrat dogajale, temveč gledam na to kot na nekaj, kar se je moralo zgoditi, da sem opravila s svojim sentimentalnim gledanjem na preproste ljudi. Zdaj vem, da preprostost ni v tem, da si nepismen, da nikoli ne prebereš knjige, da si neolikan, neizobražen. Preprostost mora biti žlahtna. Veliki ljudje so v resnici žlahtno preprosti. Zato niso nikdar domišljavi, ampak so dostojanstveni. To ne pomeni, da se morajo nositi zviška. Krono imaš ali pa je nimaš. Ni ti je treba imeti ves čas na glavi, da se vidi. Zato se mi zdi popolnoma samoumevno, da živim preprostost, da nimam elegantnega stanovanja, ne luksuzne hiše, avtomobila. Mene ni nič manj zato, če se vozim s kolesom. Je preprosto nekaj spontanega. Če pa nisi sam v sebi suveren, potrebuješ luksuz, glamur in naslove. To je znak, da s seboj nisi skladen.
Nasprotje pa je samost, ne?
To je usklajenost s seboj, samosvojost.
In ravno družina to lahko da in hkrati vzame.
Na splošno govoriti o družinah se mi zdi problematično. Družine so različnih vrst. Prav gotovo so tudi prijetne, v katerih se med seboj dobro počutijo, so pa tudi takšne, kjer vlada najhujše zlo. A postavljati družino kot moralno vrednoto se mi zdi sprevrženo!
Prvega januarja ste praznovali 70 let. In ko tako sedite s svojimi mačkami, opazujete, kako se ljudje grebejo za vašo pozornost, kako Sapramiško berejo Kitajčki, ste sinonim slovenskega ustvarjanja ...
... mi je prijetno, nosim toplino v sebi. Nisem pa od tega odvisna. Gledati nazaj je jalovo. Vem, da imam ogromen opus, a to je bilo, je deponirano, jaz pa živim zdaj. Ta trenutek! Mogoče še jutri, mogoče še drugo leto - upam, da ne prav zelo dolgo - a jaz se veselim sedanjosti in tega, kar bo prišlo kmalu. Neznansko se veselim, da bom spet na koncertu madžarske ciganske glasbe, na primer, ker je posijala vame kot silna luč, ki mi pomaga živeti. Brez te glasbe si življenja ne predstavljam več.
Iz Delove priloge Ona.
