Teater, prostor družabnosti in družbenosti

Z odprtjem razstave ob 150. obletnici rojstva Ignacija Borštnika (1858-1919) »Dunaj bi bil lahko ponosen nanj ...« v foajeju, slavnostnim odprtjem in prvo tekmovalno uprizoritvijo po izbiri selektorice (muzikalom Goslač na strehi v izvedbi ljubljanskega MGL) se bo nocoj v SNG Maribor začelo 43. Borštnikovo srečanje. Pred začetkom osrednjega nacionalnega gledališkega festivala smo zastavili nekaj vprašanj letošnji selektorici Barbari Orel.

V svojem poročilu po ogledu več kot osemdesetih uprizoritev v pretekli sezoni ste poudarili splošno odlično kondicijo in še posebno poudarili zelo vitalno obdobje slovenskega gledališča. Ali bi lahko natančneje opredelili odlično kondicijo? V čem zaznavate vitalnost aktualnega slovenskega gledališča?

Še pred nekaj leti je bilo občutiti negotovost in dezorientiranost gledališča kot medija, ki je pod vse večjimi produkcijskimi pritiski lovilo ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem. Repertoarna gledališča so tekmovala za naklonjenost gledalcev s komercialnimi gledališči, hkrati pa tudi z drugimi, hitrejšimi in tehnološko razvitejšimi mediji. Prevladoval je občutek, da jih mora gledališče dohiteti, pri tem pa ni vedelo, kako. Če se jim je gledališče prej prilagajalo, si izposojalo njihova gradiva (predvsem filma in televizije), ne da bi jih pri tem tudi prevedlo v svoj jezik in prilagodilo svojemu mediju, danes z njimi stopa v ustvarjalen dialog, jim parira s sebi lastnimi postopki in oblikami, pri tem pa uspešno združuje strategije predstavljanja z načini nagovarjanja občinstva. Če je bilo gledališče pred leti obremenjeno z vprašanjem, kako zadostiti okusu čim širšega kroga ljudi, se danes posveča vprašanju, kaj ponuditi določenim profilom občinstva. Svojo samozavest gradi tudi na spoznanju, da je znova privlačen prostor družabnosti in družbenosti. Od tod danes izhaja vitalnost slovenskega gledališča, izkazuje pa se v odgovorni drži do svojega občinstva in družbe, v kateri ustvarja.

Med merili za izbiro ste navedli konsistentnost uprizoritev ter njihovo celovitost in izpovedno moč. Ob tem pa ste priznali posebno naklonjenost uprizoritvam, ki izražajo svežino interpretativnih poudarkov, uprizoritvenih postopkov in strategij predstavljanja. Katere od izbranih enajstih tekmovalnih uprizoritev bi uvrstili v to skupino?

V gledališču je v zadnjih nekaj letih mogoče opaziti pomembno spremembo: vrnitev k besedi, težnjo po vzpostavljanju uprizorjenega sveta z govornimi dejanji, pri čemer je vizualna govorica odra utišana. Številne uprizoritve se s svojo asketsko pojavnostjo postavljajo po robu balastu vidnih sporočil, s katerimi je preobložen naš vsakdan. Naklonjenost in celo potrebo po podeljevanju avtoritete besedi si je mogoče razlagati kot svojevrsten odgovor na krizo vizualnega načina zaznavanja. V obdobju spleta vse več informacij prejemamo prek računalniških zaslonov, na katerih prevladujejo abecedni znaki in ne podobe. Svet vedno bolj doživljamo s pomočjo besed, po mnenju Umberta Eca se celo vračamo v Gutenbergovo galaksijo. Najbrž je to podlaga usmerjenosti v besedo na gledaliških odrih. Naj omenim le Mlado meso v režiji Ivice Buljana, ki je najradikalnejša uprizoritev pripovednega gradiva, saj uprizarja Guibertov roman v celoti, z besedilom pripovedovalca vred, ki se ga v gledališču praviloma ne uprizarja. Tu je tudi Slovensko narodno gledališče Janeza Janše, predstava, v kateri se jezikovna igra udejanja v eni sami mirujoči sliki. Gledališče kot medij, ki svojo specifiko gradi na gibanju vizualnih gradiv, se na tej točki znajde v skrajnem položaju. In ne bi bilo presenetljivo, če bi s te točke, ki so jo dosegli tudi drugi režiserji (med njimi Jernej Lorenci, Sebastijan Horvat, Diego de Brea), izšla nova kakovost gledališča.

Katere uprizoritve pa bi uvrstili med najsvetlejše in najzglednejše primere preverjene uprizoritvene prakse?

Naj kot primer uspešno uporabljenega standardiziranega vzorca omenim le Goslača na strehi, ki v zakodirano formo muzikala nevsiljivo vpisuje politično angažirano sporočilo in na primeru judovske skupnosti kliče k toleranci do marginaliziranih skupin. Sicer pa so preverjeni in drznejši pristopi le dve skrajni točki, med katerima se razpira barvita in raznovrstna paleta uprizoritvenih praks letošnjega Borštnikovega srečanja.

Več v petkovi tiskani izdaji Dela!