Temno dekle z velikanskimi boki

Benetke – Eden od avtorjev, ki so letos tukaj vzbujali največ pričakovanj, je Abdellatif Kechiche. Tunizijec, ki od šestega leta živi v Franciji. Je torej severnoafriški Arabec, kar seveda ni isto kot Afričan, a tudi ne isto kot Francoz. Razlikovanje ni nepomembno, ker je njegov predzadnji film (Kuskus, 2007) zelo prepričljivo spregovoril o asimilaciji Arabcev v frankofonskih deželah, film, ki smo ga gledali včeraj, pa govori o odnosu Evropejcev do Afričanov. Pravzaprav o enem od bistvenih segmentov kolonializma.

Njegov naslov je Črna Venera (Black Venus). V bistvu gre za resnično zgodbo, ki se je začela leta 1810 v Londonu, in končala leta 2002 v Captownu. Njena protagonistka je Saartjie Baartman, bolj znana kot »hotentotska« ali Črna Venera. Na začetku 19. stoletja se je namreč neki Hendrik Caezar, ki je trgoval po Južni Afriki, domislil, da bi v London pripeljal bujno afriško dekle in z njo služil denar tako, da bi jo kot »divjakinjo« razkazoval nevednim in radovednim meščanom. Dekle, Saartjie, je bila načeloma sicer svobodna, a je živela kot sužnja, od svojega gospodarja popolnoma odvisna. Posel je cvetel in leta 1815 se je Caezarjev preprosti cirkus preselil v Pariz. Tam se je občudovanje njene »divje« narave – imela je močno, zelo poudarjeno žensko telo z velikanskimi boki – preselilo v aristokratske kroge in se pomešalo z blazirano senzualnostjo salonov. Toda ni trajalo dolgo. Dekle ni preneslo čedalje bolj vsiljivih demonstracij lastne intimnosti, v katere jo je silil novi gospodar, uprla se je, izgubila »službo«, končala v javni hiši in zelo kmalu umrla od okužbe.

Francoska kraljeva akademija za medicino se je za njeno telo zanimala že prej, toda znanstvenikom ni pustila dovolj blizu; zdaj so lahko odkupili njeno truplo, ga balzamirali in že leta 1817 pred strokovno javnostjo oznanili znanstveno »spoznanje«, da so njeni možgani in genitalije pravzaprav identični opičjim. Tako je bila pot do bogastva Afrike podprta tudi z rasno teorijo o manjvrednosti Afričanov. Ko je v Južni Afriki postal predsednik Nelson Mandela, je država zahtevala vrnitev njenega trupla. Leta 2002 se je to tudi zgodilo in zgodba o Črni Veneri se je končala, kjer se je začela.

Toda vmes je preteklo dvesto let evropskega »napredka«, to pa je tista vsebina, ki se ji izdatno in z natančnostjo antirasističnega kirurga posveča Kechiche. To pomeni, da je poskusil odgovoriti na vprašanje, kakšni podzavestni – seksualni, animalični – mehanizmi so delovali v ozadju zahodnjaške rasne večvrednosti. Če je bilo v Londonu plebejsko občinstvo ob srečanju s strašno »Hotentotinjo«, ko je pred njimi stresala svoje močno telo, iskreno primitivna in je uživala v srhljivem strahu pred neznano tujostjo in drugostjo, je v pariških salonih njena telesna prikazen, ki je podžigala do takrat neslutene spolne fantazije, stopnjevala sladostrastje do družbenih orgazmov, ki so porajali nove in nove kolonialne ekspedicije.

Brez skrbi, Kechiche si je dobro privoščil tako zgodovino kolonialnega pohlepa kot rasno teorijo, ki ga je omogočala. Pri tem mu je dodatno pomagala Yahima Torrès, temnopolto dekle, ki je filmu zagotovila avtentičnost Črne Venere tudi zato, ker ni poklicna igralka.

Iz tiskane izdaje Dela