Tiho spraševanje o smislu

Za ogled razstave izraelske fotografinje Angelike Sher si mora gledalec vzeti čas, sicer ga prvi vtis utegne zavesti. Na hiter pogled namreč postavitev deluje precej heterogeno, fragmentarno, kot da bi šlo za izseke iz večih serij.

Objavljeno
24. september 2009 22.52
Vladimir P. Štefanec
Vladimir P. Štefanec
Angelika Sher: V polsnu
Galerija Fotografija, Ljubljana
4.–29. 9. 2009

Za ogled razstave izraelske fotografinje Angelike Sher si mora gledalec vzeti čas, sicer ga prvi vtis utegne zavesti. Na hiter pogled namreč postavitev deluje precej heterogeno, fragmentarno, kot da bi šlo za izseke iz večih serij, in ker avtorica za sabo še nima omembe vredne razstavne kilometrine, se mu utegne zazdeti, da gre za davek njeni neprofiliranosti. Takšen vtis pomaga preseči ogled projektov na njeni spletni strani, ki se vsi po vrsti zdijo vsebinsko kompaktnejši in zelo prepričljivi. V čem je torej problem razstave V polsnu?

Pravzaprav ga ni, le zaznati je treba njeno valovno dolžino. Sherova namreč o isti, a precej kompleksni temi govori na različne načine, poskuša ujeti njene raznorodne manifestacije. Vse njene fotografije prevevata nekakšna otožna osamljenost in hromeča tišina, za kateri pa se zdi, da sta le odseva nepresegljive obsojenosti na življenjske določenosti, na neizbežni konec, žrtvovanje na oltarju življenja, njegovih danosti, nezmožnosti doseganja idealov, resnične izpopolnjenosti, skladnosti s soljudmi … Vse to izraža Sherova z zelo različnimi motivi, različnimi poudarki, temelječimi tako v judovski mitologiji kot v »tragiki vsakdanjega življenja«. Vrat ovce (v teh dneh jih je po ljubljanskih galerijah presenetljivo veliko), ki se iz ograde najdlje steguje za hrano, nakazuje zlovešče, jalovo žrtvovanje; to prav lahko čaka tudi prisrčnega kozlička, ki je komaj pošteno pokukal v ta svet; plemeniti bel konj je v tesnem predelku odmerjene mu hlevske umazanije le žalostna senca svojega potencialnega simbolnega bistva …

Nekakšno mini celoto tvorita dva markantna portreta v kotu galerije. Na prvem je zgrbančena brezdlaka mačka sfinga, ki je na svojem podstavku videti kot kakšen ne ravno živ kip, na njenem obrazu pa je otrpli, »večnostni«, prav »faraonski« izraz. Na drugem vidimo groteskno naličeno, ne več rosno mlado žensko v črni obleki in s črnimi lasmi, sedečo med belimi krili vrat meščanskega stanovanja v ospredju. Njen žalobni pogled je zgovoren, prav tako celotna atmosfera fotografije. Tudi prizor samotnega umivanja iz tradicionalnega japonskega javnega kopališča in tihožitje z mizo, ujeto med pripravami na pomembno družinsko srečanje, preveva podobna tesnobna atmosfera, nekakšno tiho spraševanje o smislu, trpki dvom, ki kot da ga je zaznati v ozadju.

Angelika Sher se kaže kot pretanjena ustvarjalka z občutkom za težko izgovorljivo, manj svetlo plat bivanja, hkrati pa kot fotografsko zelo podkovana avtorica, k čemur je najbrž pomembno prispevala njena formalna fotografska izobrazba. Uspešna kombinacija, ki daje več kot solidne rezultate.