Tipanje za svetlobo

Nimam sicer vpogleda v strukturo študentov slikarstva na domači akademiji, a če je soditi po številnih predstavitvah mladih slikark v Bežigrajski galeriji v zadnjih mesecih in letih, se slikarski poklic opazno feminizira. Naslednja v seriji tam predstavljenih umetnic, Nika Zupančič (1978), kaže močno individualnost in veliko obeta.

Razstavlja dve slikarski seriji, ki pa se motivno in slogovno močno navezujeta. Na njenih črno-belo-sivih platnih vidimo liste drevesnih krošenj, pogled se med njimi prebija proti svetlobi. Ta je zastrta, sicer z nečim naravnim in lahkim, a vendarle. Gledalec je torej soočen s tipanjem za svetlobo, preigravanjem senc, odtenkov mraka, teme ... Zre v nekakšno snovno nesnovnost podob, njihovo trepetljajočo bežnost, neujemljivost obrisov listov, ki kot da jih premika veter. Poleg tega se iz slike v sliko sekvenčno stopnjuje zabrisanost videnega, podobe so vse manj jasne, dokler njihova prepoznavnost ne preide v igro abstraktnih svetlejših in temnejših polj. Gledalec motiv sicer še lahko identificira, a le zaradi prej videnih, razvidnejših podob.

Zabrisanost in s tem povezano neujemljivost podobe uporabi avtorica tudi pri dveh razstavljenih portretih manjšega formata in ob tem se zazdi, da se tudi portretiranka premika, tako kot listi v vetru, le da njo »premika« življenje. Oboje je morda prispodoba bežnosti, neotipljivosti vsega vidnega in s tem pogojene slikarjeve obsojenosti na sizifovsko približevanje resnični naravi le-tega in lastni umetniški viziji.

Zupančičeva ravno toliko kot slika tudi briše, zabrisuje jasnost svojih občutenih podob. Včasih jim pusti govoriti, drugič jih obsodi na šepetanje, molk. Sicer pusti pogledu, da prodira skozi, onstran, a le tipaje, le malo, nikoli do konca, nikoli zares ne prodre na drugo stran. Ostaja pri slutnji, vabilu, možnosti v nezmožnosti. Njene slike, še posebej tiste z razberljivejšimi konturami, pritegnejo tudi s svojo lahkotno, sugestivno liričnostjo, kar velja predvsem za dela iz serije Listje, na katerih so kontrasti manj izraziti. Slike iz serije Fuga pa so s svojo težko toniranostjo nosilke drugačnih, bolj nočnih občutkov, in zdi se, da so na njih vidni tudi sledovi avtoričinega grafičnega razmišljanja.

Iz torkove tiskane izdaje Dela