Tja in nazaj

Pri založbi Modrijan je izšla knjiga Delovega novinarja Janka Lorencija Potovanje k Leonardi, fantastična pripoved v kateri junak Erazem sledi pismu svoje izginule ljubezni.


Potovanje k Leonardi, po zbirki kratkih proz prvi avtorjev roman, nikakor ni znanstvena fantastika, nobenih literarnih izpeljav znanstvenih hipotez ni, nobenih črvin in izgubljenih dimenzij, letečih strojev ali pomanjšanih ali upočasnjenih svetov ni, skoraj nič od tega. Pripovedovalec, Erazem, ki sledi pismu svoje izginule ljubezni, s pomočjo pravljičnih, magičnih predmetov, nikakor ne tehnologije, »odpluje«, zatava v druge svetove, drugačne, pa vendar nereflektirane, brez razvidnih in ekspliciranih zakonitosti, čudne in čudežne, kot da simulirane in skoraj neobvezne, vsaj kar se tiče kakšnih posebnih etičnih ali spoznavnih posledic.

Eden od trikov fantastike je ta, da ob svetu, za katerega se nam zdi, da ga poznamo in s tem njegove zakone in ga imenujemo realen, torej ta naš, nastopa nek drug, z odmiki, prekoračenji, ki jih ne moremo razumeti. Ker se izmikajo racionalizaciji, čeprav po njej kar kličejo. Fantastično se torej napaja iz bralčevega dvoma, ali se je nekaj zares zgodilo in na kakšen način, poraja ugibanja, ali gre za res nekaj drugega ali zgolj za blodnjo, delirij, za spremenjeno možgansko delovanje. Pri Lorenciju je pristono tudi to, vendar brez ugibanja na obeh straneh, pripovedovalski in bralski, ne gre niti za čisto psihofantastiko, za iskanje neodkritih in latentnih psihičnih sposobnosti in mej cerebralnih iluzij, pa tudi svet, v katerega odpluje Lorencijev Erazem, je podoben našemu, cepljen na črni futurizem in antiutopijo, tako da je eden od učinkov kritičen; ljudi Črni zapirajo v nekakšne Stebre, in potem tako mrcvarjeni sevajo sovraštvo, ki ga Stebri ojačajo in se potem vsi koljejo med sabo in obešajo otroke in sploh. Tudi sicer v tej prozi ne umanjka drastike, vendar se avtor ne trudi, da bi jo osmislil, niti se sam posebej ne ukvarja z njo, prizori nasilja so že od začetka samoumevni, kot da gre za poligon, na katerem se naš junak izkaže za pravega mačota in jih kar nekaj postreli in pobije s krepelcem in v maniri futurističnih akcijskih filmov nekajkrat oddivja s prizorišča na motorju in ga lahko scela občudujemo.

Povedano poljudno, ne vemo, ali se nahajamo v svetu, kjer letijo samo pasavci ali tudi svinje bradavičarke; prizori klanja med suženjsko kasto normalnežev in Črnimi, ti so sploh izvir vsega zlega in bolj ali manj Erazmovi protiigralci, so skoraj stripovski in samoumevni, apriorni, zraven se očitno godi revolucija, harmagedon, boj ne čisto pokvarjenega z Zlom, vse to kot razkošna pirotehnična in krvava kulisa v ozadju, kar je vse dražljivo in napeto. Kje je izvor zla, razen da ga vidimo skozi opis iniciacije enega od Črnih in lahko izluščimo, da je to volja do moči in želja po več, tega ne zvemo do konca, ki ostaja odprt: je zmagalo dobro ali zlo, manipulanstko ali ljubeče, črno ali živo, odgovor k sreči obvisi in je konec zato učinkovit, v literarnem in fantastičnem smislu.

Enako kot nekaj spretnih premetanj pripovednih fragmentov, ki delujejo halucinantno, kot junakov dežavi, čeprav je v resnici bralčevo že prebrano; pa ukinjanje enosmerne temporalnosti in prizori iluzije, ki jih pričara čarobna kroglica, nadinteligentno bitje in vodnik skozi drugačen svet, kar vse se kani razširiti na iluzijo kot temeljni princip novega sveta. Pa se žal ne, pa krogličine vložene zgodbe o njenih prejšnjih življenjih, vse je dražljivo in pisateljsko spretno, vendar bolj samo zase in popisano kot da zares, brez dvoma. Prehod, odplutje je resnično, beg in spopadi tudi, vse tam je bolj ali manj enako res oziroma zmeraj vemo, kaj je blodnja in privid; vse to dela Potovanje k Leonardi za epopejo, za heroično in napeto čtivo, vendar ji pobere dobršen del fantastične drgetavice, ki jo zamenja akcija, včasih tudi preohlapno izpisana, in suspenz; pogrešamo predvsem trdnejši organizacijski princip, ki bi usmeril in zaostril iz različnih virov nabrane žanrske segmente, ki počez in včasih premalo selektivno koketirajo s pravljičnimi in nabranimi iz filmske klasike.

Opraviti imamo z mešanjem vzorcev, ki imajo presečišče nekje med Tolkienom in Hessejevimi opisi iger zrcal in avtodestrukcijo, Matrico, Terminatorji in vesoljskimi revolucijami. Manjka Totalni Spomin, dokončno osmišljenje in prepoznanje vseh ravni, recimo, pa vsaj minimalno ukvarjanje z zmaknjenji drugega sveta, saj zato pa imamo rezonerja, kroglico, ki je strokovnjak za novonastale razmere, pa se rajši zateka k memoriranju in se predaja slasti pripovedovanja. Včasih pogrešamo tudi bolj detajlne in izdelane opise, saj je dogajanje včasih prehitro, brez natančno izpisanih atmosfer. Zato pa je v tem obsežnem romanu kar nekaj učinkovitih fantastičnih ali pravljičnih zrcaljenj, recimo prizori z ujetim hroščem in ščipanjem njegovih tipalk, pa občasno srhljivo poigravanje s prekognicijo oziroma časovnimi zankami.