Tiskane izdaje
Kako osvežujoče bi bilo slišati prevladujoče mnenje, da je bil festival odličen. Ne nazadnje se je treba spustiti z oblakov in nehati iskati vzporednice z velikimi evropskimi gledališkimi festivali. Ker pač živimo v mini državici z omejeno (čeprav zelo solidno) gledališko produkcijo, omejeno teoretično-kritiško elito in ne nazadnje tudi z omejenim občinstvom. (Izraz omejeno seveda velja v kvantitativnem, in ne kvalitativnem smislu, če si ga kdo interpretira drugače, naj to pripiše sebi). In glede na novo taktirko Alje Predan bo festival vsako leto še nekoliko »boljši«, bolj odprt in prepišen, vznemirljiv in provokativen, pa še vedno dovolj nacionalen, slovenski, ker je to pač njegovo temeljno poslanstvo.
Zelo moteče pa je pomanjkljivo identificiranje meščanov Maribora s festivalom. Zakaj se lahko le študentom ljubljanske AGRFT zahvalimo, da legendarni režiser Peter Stein ni predaval napol prazni dvorani, zakaj se nihče iz Maribora ni odzval povabilu organizatorjev simpozija Umetnost, kultura, mesto, kje je mlado občinstvo, saj imamo tudi filozofsko fakulteto, prej ali slej bo formirana umetniška akademija? Kot smo slišali na simpoziju, so na Islandiji ob finančnem zlomu zaznali kar šestkratno povečanje števila gledaliških abonentov, v času krize se ljudje - vsaj ponekod - očitno obrnejo k drugim vrednotam in svetovom. V Mariboru smo očitno še daleč od tega. Ali pa nekateri pričakujejo čudežno transformacijo mentalitete meščanov ob prelomnem letu 2012, ko bo mesto Evropska prestolnica kulture?
