Tiskane izdaje
Namenili so mu Würthovo nagrado za evropsko literaturo, leipziško knjižno nagrado za evropsko sporazumevanje, nagrado erasmus, nagrado princa Asturije, avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo, prejšnjo jesen so mu v Frankfurtu podelili nagrado Walterja Hallsteina, nocoj mu bo Slavko Pregl, predsednik Društva slovenskih pisateljev, v jami Vilenica izročil mednarodno literarno nagrado vilenica, na zadnji dan letošnjega frankfurtskega sejma, 19. oktobra, pa mu bo Borzno združenje nemških knjigotržcev in založnikov v znameniti frankfurtski cerkvi Sv. Pavla, torej tam, kjer se je leta 1848 zbrala nemška ustavodajna skupščina, podelilo nagrado za mir. V kakšni družbi se je z zadnjima nagradama znašel tržaški lavreat?
Vileniško nagrado so med drugimi dobili Fulvio Tomizza, Peter Handke, Péter Esterházy in Milan Kundera, na seznamu dobitnikov frankfurtske nagrade pa so imena kot Orhan Pamuk, Václav Havel, Mario Vargas Llosa, Octavio Paz, Ernst Bloch, Hermann Hesse, Susan Sontag, Jürgen Habermas, Assia Djebar, Martin Buber, Karl Jaspers, Ernesto Cardenal, Péter Esterházy in Martin Walser. Nemško združenje je v utemeljitev zapisalo, da nagrado italijanskemu pisatelju, esejistu in literarnemu znanstveniku, »enemu redkih raziskovalcev sovplivanja in sobivanja različnih kultur«, podeljujejo tudi zato, ker zagovarja Evropo, katere samorazumevanje ne temelji le na ekonomskih kriterijih, ampak v polnosti dojema različnost svojih zgodovinskih in kulturnih tradicij in temelji na »ironičnem občutju različnosti«.
Magris, ki velja za enega najpomembnejših italijanskih germanistov (na tržaški univerzi predava od leta 1978, v italijanščino je prevedel dela Arthurja Schnitzlerja, Georga Büchnerja, Heinricha von Kleista in drugih), je stopil na literarno prizorišče pri štiriindvajsetih: nemirni vrvohodec med književnostjo in znanostjo in profesor brez profesorske drže, kot ga je kasneje poimenoval avstrijski pisatelj Martin Pollack, je leta 1963 izdal delo Il mito absburgo nella letteratura austriaca moderna, Habsburški mit v moderni avstrijski književnosti. Knjiga, kot je opozoril Drago Jančar na četrtkovem zvezdnem večeru Claudia Magrisa in Borisa Pahorja v tržaškem muzeju Revoltella, tako kot istega leta v Mariboru izdana Pahorjeva Nekropola, ni bila takoj opažena, tehtnost in pomen obeh del je (srednje)evropska kulturna javnost dojela šele kasneje. Magrisov leposlovni prvenec, roman Sklepanje o sablji, je izšel leta 1984, dve leti kasneje pa njegovo kapitalno delo Donava (slovenski prevod obsega več kot štiristo strani), impozantna knjiga, ki je reko uporabila kot »osebno in intelektualno metaforo« in Evropo pred bralce razmestila, kakor da je širjava brez točno določenih meja, njene različne kulture pa v nenehnem dialogu s svojo in tujo preteklostjo in sedanjostjo. Donava je predvsem potovanje skozi sodobni Babilon in njegove zanke in izzive, »skozi skrite meandre globin«, potovanje čez izgubljene in znova risane meje. Istega leta sta skupaj z zgodovinarjem Angelom Aro izdala obsežno študijo z naslovom Trst, obmejna identiteta, ki Trst z okolico prikaže kot kompleksno kulturno in politično žarišče od konca avstro-ogrske monarhije do novejšega časa.
O Trstu, mestu »na obrobju zgodovine in življenja« in hkrati »v središču sveta, saj ga preči črta, kjer se srečata Vzhod in Zahod«, ima Magris povedati veliko: ponavljajoča se tema njegovega pisanja so vsakovrstne meje in to si razlaga ravno s tem, da izhaja iz obmejnega Trsta, kjer so nevidne meje nacionalnega, političnega, jezikovnega in psihološkega razpredene vsepovsod in se jih ni mogoče znebiti, ravno narobe: občutenje meje, »najbolj pomemebne izkušnje v življenju«, izjemno poudari kontrast med »nami« in »njimi« in posamezniku daje misliti o tej razliki. Meja, kot jo vidi Magris, je odlična spodbuda, celo obsesija ali prekletstvo, vsekakor pa kraj, kjer je drugega laže tako ljubiti kot sovražiti. Meja je kraj srečanja ali pa prostor netolerantnosti. »Tolerantnost je še posebej pomembna in naporna vrednota.« S praga Trsta, mesta Italijanov, Nemcev, Slovencev, Judov, Čehov, Poljakov, Madžarov, Hrvatov, Romunov, Slovakov in drugih, se je bilo namreč v šestdesetih, sedemdesetih mogoče uzreti proti - kot jo je imenoval Zahod - drugi Evropi in Magris je o tej zadevi nekoč zapisal: »Včasih pomislim, da je bil eden od razlogov, da sem začel pisati, želja, dolžnost izbrisati podcenjevalni pridevek drugi.« Slišati je morda malce aktivistično, a treba je verjeti, da Magris zmeraj misli prekleto resno. Da se s takimi in podobnimi temami nikakor ne šali, kažejo tudi njegove kolumne v časniku Corriere della Sera, zmeraj in tako rekoč po definiciji kritične do najrazličnejših notranje- in zunanjepolitičnih tem. Njegovi pogledi na evropsko prihodnost so jasni: po njegovem mnenju je nujno, da se Evropa kar najhitreje združi, morda v federalno enoto s pravim parlamentom, a tako, da bo še zmeraj ohranila svojo specifičnost, namreč - v nasprotju z orientalsko ali ameriško kulturo - poseben odnos med posameznikom in celoto: »Evropa je družba, ki je zmeraj poudarjala individualno, a ne na anarhičen način.«
Nemara tudi ni presenetljivo, da je bil sredi devetdesetih let Magris neodvisni član tržaške levičarske koalicije, ki je tekmovala za uvrstitev med zastopnike v rimskem senatu, in tam odsedel dve leti. No, nemara je z olajšanjem mogoče ugotoviti, da politika Magrisa ni pogoltnila, je pa res, da je zmeraj pripravljen zastaviti svojo besedo za »pravo stvar«, organizirano nazadnje skupaj z Umbertom Ecom, ko sta še z drugimi italijanskimi intelektualci na začetku desetletja v Milanu ustanovila gibanje Libertà e Giustizia, ki je v mnogočem nasprotovalo in še nasprotuje politiki, ki jo je zganjal Silvio Berlusconi.
Več v tiskani izdaji Sobotne priloge
