Tiskane izdaje
Spominjam se umetnostno-zgodovinske razprave, v kateri se avtor na dolgo in široko posmehuje anekdoti, kako naj bi nastala znamenita Rafaelova Madona della Sedia. Zgodba o tem, da je Rafael na sprehodu po neki vasi zagledal graciozno mlado mater z otrokom v naročju in, ker pri roki ni imel nič bolj uporabnega, skico napravil kar na dno odvrženega soda, je bila zelo priljubljena pri turističnih vodnikih in celo kustosih palače Pitti v Firencah, kar pa se je zdelo omenjenemu avtorju nekaj nezaslišanega. Seveda mu je treba dati prav, takšne in drugačne zgodbice in anekdote, ki nimajo nobenih potrditev v avtentičnih, preverljivih virih, so v nasprotju s temeljnimi znanstvenimi standardi, vendar se le zdi nenavadno, da je umetnostni zgodovinar toliko časa porabil za smešenje povsem nepomembnega mita, saj so se ti spletli okoli brezštevilnih umetniških del.
Če že mora biti stroka, ki se ukvarja s teorijo umetnosti, suhoparno nazorna (ali je vsaj nekoč bila), pa ima umetnost seveda povsem drugo funkcijo. In predvsem, vsaj danes, popolno svobodo. Igra Petra Schafferja Leticija in luštrek se pozabava predvsem s pretirano resnobnim odnosom do umetnosti, pa najsi je to suhoparna predstavitev zgodovinske arhitekture, prazno teoretično utemeljevanje obupno klavrne estetike sodobne arhitekture ali getoizianje umetnosti v institucije. Enlarge! Enliven! Enlighten!, torej Povečaj! Navdihni! Razsvetli!, se glasi moto osrednje junakinje Leticije, ki ne privoli v diktat suhega podajanja dejstev, na dojemanje umetnosti brez prave identifikcije, brez čustev in radoživosti in navsezadnje brez, recimo temu, umetniške improvizacije, ki bi jo lahko pusti uradniški duhovi ocenili kot pretiravanje ali celo laž, v resnici pa je zgolj izvirna interpretacija, ki resda predvsem temelji na domišljiji.
Alja Kapun je izjemna Leticija. Umetnost kot predmet globokoumnih analiz je ne zanima, danes tako modna kultura kot zgolj samo še en okrasni dodatek k intelektualnemu slovesu posameznika jo dolgočasi, umetnost je zanjo strast, popolna predanost, igra, kjer ni ločnice med resničnim in izmišljenim. Precej demode, se zdi, danes je najbolj zaželjeno, če umetnost konzumiramo skozi racionalno optiko, navsezadnje jo tudi večinoma poimenujemo s povsem tehnicističnim terminom projekt. Kapunova pa je vsa topla, mačja, infantilna, radoživa, simpatično naivna, pa najsi gre za domišljijsko žlobudranje turistične vodičke, lutkarske improvizacije, prepevanje ali uprizarjanje giljotiniranja Marije Antoniete v domači dnevni sobi.
Violeta Tomič kot Lotte se zdi nekoliko preveč karikirana. Britanska zadržanost in konservativnost bi morala imeti nekoliko več uglajenosti in stila, Tomičeva je preveč trda, energična in odrezava, polega tega ji manjka razpoloženjskih amplitud, saj so njeni odzivi v različnih situacijah skoraj identični. Gregor Geč korektno odigra svoji dve vlogi, tako da je celoten vtis predstave povsem soliden, umestitev na lapidarno sceno kletnih prostorov ptujskega gradu pa daje igri obenem okvir avtentičnosti in improvizacije. Peter Shaffer, znan seveda predvsem kot avtor dramskih del Equus in Amadeus, ki sta doživeli tudi filmsko uprizoritev, se v Leticiji in luštreku nepretenciozno, vendar dovolj lucidno loteva nekaterih tem, tako da je bila izbira njegovega teksta povsem umestna; ptujsko gledališče je s to predstavo simpatično sklenilo letošnjo sezono in potrdilo programsko usmeritev v smeri klasičnega narativnega uprizarjanja dramskih miniatur, ki toplo in humorno interpretirajo intimne in univerzalne dileme našega časa.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
