Trdno kakor zidi grada

Teža neba

Mladinska knjiga, Ljubljana 2009. 269 str., 24.95 evra.

Kot pri večini Pevčevih romanov, še najbolj morda izstopa Večer v Dubrovniku - kjer ima glavni možak dipsomanijo, željo po občasnem nažiranju, ženska pa je mrtva teve diva in potem vse skupaj, namreč žensko usodo, ki je pretežno v ospredju avtorjevega zanimanja, spremljamo skozi preiskavo njene smrti -, bi lahko tudi Teža neba nosila naslov po enem tistih ženskih imen; Carmen, Marija Ana ... Če ne bi bilo teh žensk več, pravzaprav štiri generacije, in bi jim potem ustrezalo kar kakšno drugo, generično ime, če bi se to dedovalo po ženski liniji. Recimo Košute proti Kraljem, če citiramo kar vizitko družinskega arhitektonskega biroja, ki se nekajkrat pojavi.

Roman se začne postkoitalno, kot vpogled v zakonsko življenje, ki mu najprej na videz nič ne manjka, čeprav kondomi kot zaščita, no ja, sumimo bakteriofobijo in že kar slutimo, da bomo srečali žensko nad prepadom. Res se potem kmalu začne grad v oblakih sesipati, najprej umre stara mati romaneskne junakinje, Hane, ta se potem izdatno spominja lastnega odraščanja, vzgojne prenikavosti in zdrave pameti preproste ženske, spoznamo še obe, med katerima je Hana v generacijskem sendviču, mamo in hčer, in ženske se na koncu romana odpravijo na ribolov, sicer v komercialen ribnik z briketaricami, no ja, čeprav ulov ni slab za začetnice, in očitno se v vsem, prav vsem dobro znajdejo in bojo že nekako. So trije stebri, ki držijo težo neba, beremo, in čeprav te teže morda ne razumemo povsem, saj eksistencialna situacija in morebitne naveze v romanu niso čisto izostrene, bodo zoprvale in vztrajale.

Kljub in navkljub moškim.

Ti so pri Pevcu tokrat neresni, prešuštni, neodločni, lažnivi in neodgovorni; mož Hano vara s sodelavko in je sploh odsoten, ona do te mere naivna, da mu daje punco za zgled lepote, potem ona izkoristi priložnost in si na Obali, kjer prespi po službeni poti, in se čudimo, kako daleč je ta obala, omisli ljubimca, uživača in slabiča obenem, ljubimca še iz časov študija in potem v besu, ko gre zadeva že skoraj v franže, razpravljata o njegovih duhovičenjih in možačenjih pred fanti, še iz tistih časov. Nasploh je problem srednjeletnikov srednjega sloja, ki so v fokusu Pevčevega pisateljskega zanimanja, da so brezstrastni, brezbarvni. Kjer bi pričakovali ogorčenost in bes - pa nisem za žajfnice kot model, da se razumemo -, so vljudna sporočila, kjer bi morali biti pretresi, so nenadejani in presenetljivi joki in ihtenja, skoraj brez razloga, in takšna nizka prisotnost emocij in samorazumevanja daje brezstrasten preliv tudi pisanju. Ki tako izzveni kot feministično in bi mu lahko očitali celo pristranskost; njegova glavna tema je samozadostna skupnost žensk, pri čemer je poudarek na njihovi podjetnosti, etičnosti in stabilnosti, odprtosti, medgeneracijski solidarnosti. Hana, recimo, blazno uspe v poklicu, akoravno ima pol arhitektonskega biroja, dela občasno kot svetovalka za notranjo opremo, potem začne razstavljati staro pohištvo, najdene predmete predeluje v umetnine, eden redkih pozitivnih moških je mizar Jožef, dedec iz enega kosa in bi v kakšnem bolj sladkobnem žanru ves čas slutili, da se tam kaj plete. Tudi zato, ker je veliko, čisto preveč prostora v romanu namenjenega notranjim opremam in pravljicam, ki si jih Hana hčerki izmišljuje sproti, v njih pa medved Jožef, da ne povemo kaj vse. Ta spoj na novo odkopane starožitnosti in adaptirane reciklaže, svet poštenjakov s poklici, ki znajo z rokami narediti vse, kar vidi njihovo oko, seveda kaže odstopanje od današnje pretežne urbanosti, celo več, zdi se, da se Teža neba v ta svet nostalgično zazira, pri tem pa zgreši današnjo kondicijo in probleme srednjega razreda.