Tiskane izdaje
cUmetnik, ki želi postati zvezdnik, mora biti nadarjen in pripravljen trdo delati - Pred 30 leti bi bila zmagovalcu pomembnega tekmovanja samodejno zagotovljena kariera, danes pa ni več tako.
Barrett Wissman, 46-letni Teksačan, je nadarjen pianist in predsednik največjega podjetja na svetu za umetniški menedžment IMG, ki ima na svojem seznamu primadone, dirigente in soliste svetovnega slovesa, kakršni so Izak Perlman, Hilary Hahn, Joshua Bell, Ana Netrebko, Renée Fleming, Thomas Hampson, James Galway, Jevgenij Kisin, Lang Lang, Murray Perahia, Antonio Pappano, Vladimir Jurowski, Franz Welser-Möst in André Previn. Zaradi umetniških zaslug za Festival del Sole je zdaj tudi častni meščan toskanskega mesteca Cortona.
»Če naj umetnik postane zvezdnik, mora obstajati zanimanje, povpraševanje, in če gre za pevsko zvezdo, je treba upoštevati svet scenografije: biti mora dober igralec. Primadona mora znati pošiljati tudi vizualna sporočila občinstvu,« pravi Wissman. Pri svojem izboru nikoli ne pozabi na nadarjenost, ki pa sama ne zadostuje. »Videl sem premnoge čudežne otroke, ki so pozneje raje počeli kaj drugega ali se zabavali, namesto da bi si pridobili delovne navade in temeljno znanje o inštrumentu, ki ga igrajo. Nadarjenost in delo: to je osnovni recept. Pianist Jevgenij Kisin, violinist Maksim Vengerov, sopranistka Ana Netrebko, pianist Maurizio Pollini so izjemno nadarjeni, a hkrati veliki garači. Naslednji odločilni dejavnik je smisel za oder. Vzemimo pianista Langa Langa: eni ga imajo za fantastičnega, drugi ne, vendar je izjemno uspešen. Pravi gledališki maček.
Kaj pa videz? Lepotica resda laže prodre, vendar občinstvo takoj začuti, ali ima njena lepota tudi dušo. Italijansko občinstvo to intuitivno zazna, kadar sliši lep glas. »Naš svet ni svet popa, v katerem z lahkoto vlada izumetničenost,« pravi Wissman. Največje rezerve za svet klasične glasbe vidi na Kitajskem. Kitajci premorejo močan značaj in čustvenost, ki je podobna evropski, drugačno od japonske. Lep primer je Lang Lang. Wissman opaža tudi izjemne mlade arabske in južnoameriške umetnike, med katerimi izstopa venezuelska pianistka Gabriela Montero, virtuozinja v improvizaciji.
Tekmovanja so koristna za bodoče umetnike, ker jim omogočajo, da se pripravljajo, delajo, se navadijo na razdaljo do občinstva, širijo repertoar. Za menedžerje, kakršen je Wissman, pa niso pomembna. Vsaj ne toliko kot nekoč. Pred 30 leti bi bila zmagovalcu na tekmovanju Čajkovskega ali Van Cliburna samodejno zagotovljena kariera. Danes ni več tako. Z umetniki, kakršen je bil Sergiu Celibidache, ki ni maral intervjujev in snemanj, Wissman ne bi mogel sodelovati. Vendar ima mlad dirigent v sodobnem svetu velike možnosti. Vzemimo Gustava Dudamela ali Grka Teodorja Currentzisa, ki je pred kratkim postavil Don Carlosa v pariški operi, in številne druge. Kaj takega pred 30 leti ni bilo mogoče. Predhodnik današnjih umetnikov, ki opuščajo javne koncerte in se posvečajo televiziji, intervjujem, snemanju plošč, je bil nad mediji navdušeni Glenn Gould.
Kaj bi Wissman svetoval mlademu glasbeniku, ki si želi postati novi Lang Lang? »Takih je veliko. Osnovni recept sta nadarjenost in delo, vendar, kot rečeno, ne zadostujeta. Potrebna je tudi odprtost v svet. Ne smejo se zapirati v sobo in samo študirati. Znani interpreti, denimo, Netrebkova ali Pollini, to razumejo, radi imajo literaturo. Učenje inštrumenta zahteva poseben talent, telesno predispozicijo, vendar tega ne smejo jemati za šport: to je umetnost.«
Wissmanovo odkrivanje talentov in organiziranje kulturnih dogodkov spominja na mecenstvo v preteklosti, na primer, na plemiško rodbino Esterházy v Avstro-Ogrski, ki so gojili darove Franza Josepha Haydna. Ne le da so znali odkriti dobre glasbenike, temveč so se še sami učili glasbe in postali umetniki. Tudi danes je mogoče združiti poslovnost in umetnost. Lep primer je Gordon Getty v ZDA, predstavnik ene najbogatejših in najpomembnejših družin na svetu, milijarder in dober skladatelj. Njegov sklad daje veliko denarja za spodbujanje ustvarjalnosti številnih umetnikov po svetu. Poleg tega Getty načrtuje pomembne kulturne dogodke.
Sistem javnega glasbenega izobraževanje je slab po vsem svetu, pravi Wissman. Združene države imajo vladno ustanovo za podpiranje umetnosti na državni ravni. Prispevek države za kulturne prireditve pa je majhen, večino denarja zagotovijo zasebniki. »V Cortoni smo od pristojne oblasti prejeli neznatno vsoto in razlog za tolikšen uspeh je bila prav naša neodvisnost. Politiki nas niso nadzorovali in lahko smo povabili, kogar smo hoteli, umetnikom pa prepustili odločitev, kaj bodo delali. To bi lahko bila rešitev.«
Iz tiskane izdaje Dela.
