Tiskane izdaje
Je pa nekaj prvonovembrske simbolike kljub vsemu na mestu, kajti nekdanja pomočnica direktorja sklada in nekdanja programska voditeljica ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala prihaja na vrh sklada v obdobju njegove popolne stagnacije. Sklad, ki so ga kar dve leti vodili vršilci dolžnosti, zdaj nima ne vodje pravne ne finančne službe, zoper njega je sproženih nekaj tožbenih postopkov, proračunska inšpekcija in protikorupcijska komisija sta imeli čez njegovo poslovanje številne pripombe, predvsem pa - in to je morda tudi najpomembnejše - sklad v očeh zainteresirane javnosti nima več nikakršnega ugleda.
Nič čudnega, da je Stergelova na naše vprašanje, kaj bodo njeni prvi koraki, odgovorila, da bo njen primarni interes zagotoviti dosledno upoštevanje vseh zakonov, predpisov in postopkov ter enakopravno obravnavanje vseh prijaviteljev. Torej zagotoviti nekaj, kar bi moralo biti samoumevno. Pa bo to res dovolj za stabiliziranje razmer in plodnejšo prihodnost slovenske kinematografije? Vse od ustanovitve sklada leta 1994 je namreč njegova zgodovina polna afer in aferic, odstopov in razrešitev, spornih razpisov in odločitev, tudi spornega ravnanja nadzornikov sklada, v zadnjih štirih letih pa še demonstracija avtokratskega vodenja in očitna zloraba politične moči.
Naj je sklad vodil prvi direktor, Tone Frelih, ki je odstopil, naj je bil drugi, Filip Robar Dorin, naj je bil to Saša Jovanović, ki je bil sporazumno razrešen, naj je bila Irena Ostrouška, ki so jo razrešili, naj so bili trije vedeji - Stane Malčič, Denis Miklavčič in Igor Prodnik -, aktiviranje spomina hitro pove, da med cehom in skladom ni bilo niti enega leta ljubezenskega razmerja. In pri tem skoraj da ne tudi postopka, zoper katerega se ne bi pritožil ta ali oni. Tudi imenovanje Jelke Stergel že ima tožnike, čeprav za zdaj le v obliki javnega pisma enega od neizvoljenih kandidatov enemu od nadzornikov sklada.
»Zgolj« upoštevanje zakonov tako gotovo ne bo dovolj. Sklad, ki naj letos še ne bi razdelil več kot milijon evrov svojega proračuna, je zdaj namreč na robu prepada, čez katerega ga lahko pahnejo tako kadrovsko opustošenje, pomanjkanje avtoritete kakor dejstvo, da so ga njegovi nadzorniki in vedeji spravili ob avtonomijo. Razmislek o tem, kako naprej, se bo zato moral začeti s temeljito analizo, kaj je z obstoječo ureditvijo v temelju narobe. Tako narobe, da sklad skorajda ne opravlja več nalog, za katere je bil pravzaprav ustanovljen.
Če je zato treba sklad najprej ugasniti in ga potem ponovno zagnati, je treba to pač čim prej storiti. »Zaslužne« iz tega in prejšnjih mandatov pa soočiti z odgovornostjo. To lahko stori samo avtonomna, karizmatična in nekonfliktna osebnost z izkazanimi strokovnimi in menedžerskimi sposobnostmi, ki bo zmogla kljubovati tako političnim pritiskom in apetitom kakor pritiskom strokovne javnosti. Ali je to Jelka Stergel, je še preuranjeno reči.
Iz petkovega tiskanega Dela
