Tiskane izdaje
Slikar Sergej Kapus je zadnje čase gotovo eden tistih Slovencev, ki se najbolj zagnano ukvarjajo s planetom Mars, a seveda ne le na dobeseden, ampak predvsem na prenesen način. Njegova umetniška ekspedicija v neznane širjave je obrodila že drugo vmesno poročilo, drugo razstavo, po prvi, pred slabima dvema letoma postavljeni v Mali galeriji, si jo te dni lahko ogledamo v Equrni. Povezave med razstavnima predstavitvama ni mogoče spregledati, Kapus tokrat sistematično nadaljuje tam, kjer je prejšnjič končal.
Motivika slik ostaja enaka, na njih sopostavlja računalniško natisnjene fotografske prizore opustele površine rdečega planeta in na svoj značilni način poslikana polja, so pa tokrat kompozicije raznovrstnejše. Na prejšnji razstavi je namreč fotografski del dosledno umeščal v sredino svojih podolgovatih platen, tokrat je glede tega raznovrstnejši. Poslikana polja so tako ob straneh kot na sredini, slike pa v celote povezujejo široke barvne linije, ki kot da nakazujejo nekakšno deformirano perspektivo. Kapus drugo nasproti drugi obesi po dve kompozicijsko sorodni sliki in tako v prostoru vzpostavi svojstveno dinamiko, usmerjeno proti zadnji, prazni steni galerije, kjer lahko zaslutimo tisto neobstoječo sedmo »sliko«, enoto, o kateri govori naslov razstave, tisto odsotnost, neizrečeno, neizrekljivo.
Kapusova likovna perspektiva, raziskava, se sooča in prežema s pogledom, z objektivom tehnološkega, mehanskega vesoljskega raziskovalca, ki nam posreduje podobe daljnega planeta, nam pošilja svoje parcialne, delne, omejene, pogojene ... informacije. Soočeni smo z v celoto povezanima dvema vrstama raziskovanj, obema enako tipajočima, načelno nezadostnima, omejenima, ker je pač njun predmet tako zahteven, tako težko obvladljiv. Ob ogledu se nam utegnejo poroditi vprašanja o vsakovrstni percepciji, človeškem dometu, dojemanju, zmožnostih, še bolj pa o nezmožnostih razumevanja, zapopadenja, približevanja bistvenemu, »objektivnemu«, pa o spremenljivi, »tekoči« naravi tako zunanjega kot notranjega, o zmožnostih ponotranjenja, soočanja, prežemanja z zunanjim, ki je na neki način hkrati tudi notranje. Kot da smo soočeni s premislekom o zmožnostih umetniškega in občečloveškega spoznavnega aparata, kot da razstava umetnost definira kot pot v neznano, raziskovanje novega, soočanje z njim, kot nekaj primerljivega z vesoljskimi raziskovanji. Umetnik nastopa kot pionir, ki občuti neizogibni razcep med vizijo in realnostjo, zastavlja nelahka vprašanja o njuni naravi. Kapus nas sicer nagovarja zelo racionalno, a hkrati likovno zanimivo.
Iz petkove tiskane izdaje Dela
