Tiskane izdaje
Pariz - Umrl je Henri Cartier-Bresson, eden velikih mojstrov fotografije 20. stoletja. Cartier-Bresson bi 22. avgusta dopolnil 96 let starosti. Umrl je v ponedeljek zjutraj na svojem domu v kraju Isle-sur-la-Sorgue na jugu Francije, kjer so ga v sredo tudi pokopali.
Francoski predsednik Jacques Chirac je v svoji izjavi poudaril, da je Francija s smrtjo Henrija Cartier-Bressona izgubila "genialnega fotografa, pravega mojstra, enega najbolj nadarjenih umetnikov svoje generacije in najbolj čislanega v svetu". Chirac, ki je osebno poznal velikega fotografa, je v izjavi za javnost še zapisal, da je Cartier-Bresson kot temeljna priča svojega časa s strastjo in univerzalnim pogledom ovekovečil gibanje ljudi in civilizacij 20. stoletja.
Henri Cartier-Bresson se je posvetil tako umetniški fotografiji kot poročevalskemu žurnalizmu. Zgradil je svoj intimistični slog, vedno črnobeli, ki ga je ustoličil kot nespornega mojstra francoske fotografske šole.
Njegovi leici je ušlo le malo velikih zgodovinskih dogodkov in osebnosti - zabeležila je državljansko vojno v Španiji in kitajsko revolucijo, prepotovala je Indijo in globoki ameriški Jug, ujela osebnosti od Trumana do De Gaullea, od Faulknerja do Picassa.
Cartier-Bresson, ta veliki humanistični fotograf in fotoreporter, ki je čutil z objekti, ki jih je fotografiral, vendar se jim je prek stroge kompozicije tudi odmikal, je leta 1947 z Robertom Capo ustanovil fotografsko agencijo Magnum.
Rodil se je 22. avgusta 1908 v Chanteloupu vzhodno od Pariza kot sin tekstilnega industrialca, pri dvajsetih se je odvrnil od svoje bogate družine in odšel študirat slikarstvo. Kmalu se je posvetil fotografiji. Leta 1931 je objavil svojo prvo poklicno fotoreportažo za agencijo "Vu". Leto kasneje je s svojo leico začel niz fotografskih ekspedicij - potoval je po francoski Slonokoščeni obali, odšel na Poljsko, Češkoslovaško, v Avstrijo, Nemčijo in Italijo. Potoval je tudi po Mehiki in Združenih državah. Po objavah svojih fotografij v različnih revijah je imel leta 1933 v Madridu svojo prvo samostojno razstavo.
Leta 1936 je posnel dokumentarni film o bolnišnicah republikanske Španije in bil asistent režiserja Jeana Renoira pri njegovem filmu Pravila igre.
Leta 1939 je bil mobiliziran, leto kasneje je padel v ujetništvo, iz katerega je pobegnil leta 1943 in se priključil francoskemu odporniškemu gibanju. Ob osvoboditvi je posnel svoj drugi dokumentarec z naslovom Vrnitev (Le Retour, 1945), pripoved o vračanju francoskih vojnih ujetnikov. Dve leti zatem mu je razstava v New Yorku pri 39 letih prinesla svetovno slavo. Odtlej se je Henri Cartier-Bresson razdajal skozi reportaže, publikacije in velike razstave po celem svetu.
Cartier-Bresson je bil prvi zahodni fotograf, ki so ga leta 1954 spustili v tedanjo ZSSR. Istega leta je objavil publikaciji Plesi na Baliju (Danses a Bali) in Od ene Kitajske k drugi (D'une Chine a l'autre). Po teh dveh fotografskih albumih jih je objavil še kakšnih dvajset, pod naslovi Evropejci (1955), Človek in stroj (1969), Živela Francija (1970), Obraz Azije (1972), Fotoportreti (1985), Risbe HCB, korak za korakom (1989), Pariz na oko (1991), Amerika naskrivaj (1991), Mehiške beležke (1996). V zadnjih letih je objavil albuma K drugačni bodočnosti, svobodomiselni pogled (2000) in Pejsaži (2001).
Njegova dela od leta 2003 hrani fundacija "Henri Cartier-Bresson" v Parizu. Njegov opus je prek približno dvajset razstav spoznal tudi ostali svet. Razstave njegovih del so bile v Parizu (1955, 1980, 2003), New Yorku (1974), Mehiki (1982), Tokiju (1989), Rimu (1990) in Zuerichu (1998).
Cartier-Bresson je fotografiral za revije, kot so Life, Vogue in Harper's Bazaar. Njegova dela so navdihovala cele generacije fotografov. Postal je francoski nacionalni zaklad, čeprav je znano, da se sam ni maral fotografirati niti dajati intervjujev.
Cartier-Bresson je vedno, pa najsi je fotografiral pogreb Mahatme Gandhija v Indiji ali Henrija Matissea doma, vedno skušal ujeti občutenje določenega trenutka, kar je dosegel s pomočjo natančnega klasičnega sloga in geometrično kompozicijo. V enem redkih intervjujev je nekoč dejal, da mora pri vsaki stvari, s katero se človek ukvarja, vedno obstajati povezava "med očesom in srcem".
Njegov koncept fotografije se je osredotočal na "odločilni trenutek" - trenutek, ki je bil najglobljega pomena v dani situaciji, ko so se odlično vklopili vsi zunanji elementi. Poleg črnobele fotografije je bilo zanj tudi značilno, da je fotografiral brez bliskavice.
Kritiki so za njegovo najboljšo fotografijo proglasili posnetek Za kolodvorom Saint-Lazare, ki prikazuje moškega, ki skače prek zamrznjene luže, njegova senca pa tvori simetrični V z vertikalno ograjo nad železniškimi tiri.
Leta 1937 se je Cartier-Bresson poročil z japonsko plesalko Ratno Mohini. Leta 1970 pa se je poročil z Martine Franck, s katero je imel hči Melanie.
