Umrl je akademik dr. Andrej Inkret

Veliko pomenljivega je v naslovu njegove zadnje knjige, ki je izšla leta 2013 ob njegovi­ sedemdesetletnici in prinesla presek njegovih najpomembnejših zapisov, esejev in kolumn­ o slovenski literaturi in gledališču, pa tudi obdobju, ko se je kot hiša iz kart sesul vzhodnoevropski totalitarni svet − Izgubljeni čas. To ni bil čas, ki bi bil zapravljen, ampak čas, ki je za ­vedno minil.

Za mlado zaletavo kritičarko z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja je bil Andrej Inkret, takrat že skoraj tri desetletja eden najpomembnejših slovenskih literarnih in gledaliških kritikov, seveda znano in spoštovano ime. A kot se za mladostno neučakanost in začetništvo spodobi, je bil del tega spoštovanja tudi nekaj malega pametovanja in nasprotovanja starejšim avtoritetam, ki se seveda komaj sveže diplomiranemu piscu zdijo v načinu mišljenja bistveno bolj oddaljene, kot so v resnici. A tega se zave šele dosti pozneje.

Z Andrejem sva se tako že kar zgodaj zapletla v polemiko, priobčeno celo na straneh neke literarne revije, ko se je odzval na moje stališče, da je sodobno slovensko gledališče, kakor ga uprizarjajo nacionalne institucije, čisto passé. Za generacijo, ki si je vzgajala okus za gledališče z obiskom Mladinca, pa predvsem najrazličnejših skladišč, kleti, zasebnih stanovanj, galerij in kar je bilo še prostorov, v katerih si je takratna mlada gledališka scena širila svoj prostor, je namreč obisk osrednjih slovenskih teatrov pomenil nekakšno potrditev teze, da je tradicionalno gledališče in z njim uprizarjanje klasike mrtvo. Da nima več kaj povedati.

Človeku, ki je gledališču posvetil velik del ustvarjalnih moči, bodisi kot kritik, esejist, profesor, dramaturg ali celo avtor dramatizacij, in je bil kot sodobnik priča nekaterim najpresežnejšim dogodkom slovenskega gledališča in kulture 20. stoletja, se je moralo to stališče zdeti povsem infantilno. In na tem je bilo gotovo kar nekaj resnice. Njegove in moje.

Strastni in sugestibilni polemik

A še leta pozneje sem ob vsem skupaj malo zardela, saj je imel Andrejev prav bolj prav od mojega. V enem svojih zadnjih javnih nastopov, prav ob predstavitvi Izgubljenega časa, je svoj pogled na današnji čas izostril v zelo aktualni misli, ki je pojmu premik dala po­vsem drugačen pomen od tega, ki smo ga vajeni: Priča smo velikim premikom, je dejal. Literatura in tudi gledališče sta na margini, postala sta nekakšen predmet brez interesa in brez odmeva. »Kar je povzročila Zajčeva Požgana trava ali Smoletova Antigona, je danes nepredstavljivo.« Premik je torej lahko tudi premik nazaj. Komu bi se danes še zdelo vredno spoštljivo polemizirati s kritiško začetnico?

Podobno nepredstavljivo je danes tudi dejstvo, da so gledališke kritike bile ne le povsem samoumeven in sestavni del slovenskega časopisja, celo poklic, ampak tudi zapisi, ki jih z radovednostjo in nestrpnostjo niso pričakovali samo ustvarjalci, ampak predvsem gledališko občinstvo. Ni bilo vseeno, kaj je zapisala gledališka kritika. In Andrej Inkret je bil na njenem Parnasu: vrhunsko izobražen, izpričanega literarnega okusa in izjemne zmožnosti artikulacije stališč. Te lastnosti sem imela možnost občudovati, ko sva že leta za najino »polemiko« sedela v žiriji za kresnika, on kot njen predsednik, umirjen, a strasten in sugestibilen polemik.

Andrej Inkret je otroštvo, mladost in gimnazijska leta preživel v Celju, potem pa v Ljubljani vpisal študij dramaturgije in ga končal z diplomo o dramatiki in gledališču Dominika Smoleta, Primoža Kozaka in Petra Božiča. Smole je bil tudi eden tistih avtorjev, s katerim se je veliko in rad ukvarjal. Poklicno pot je začel kot dramaturg v ljubljanski Drami, potem je bil od leta 1970 do 1980 zaposlen v kulturni redakciji Dela, s katero je kot gledališki kritik pozneje sodeloval še vrsto let. Na Delo ga je vezalo tudi kolumnistično pisanje za Naše razglede. Prav v tem obdobju so nastali številni njegovi zapisi o gledališču, pozneje objavljeni v knjigah, s katerimi je izpisal enega najpomembnejših opusov gledališke refleksije pri nas. Refleksije, ki je zaradi narave gledališkega medija še kako usodna za prihodnji spomin na njegovo preteklost.

Iz novinarskih vrst je odšel v akademske vode, kjer je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo doktoriral na temo Predmet in principi dramaturgije, bil nekaj let tudi dekan akademije ter se kot redni profesor upokojil leta 2006. Bil je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, član številnih literarnih in gledaliških žirij, selektor gledaliških festivalov in član upravnega odbora Prešernovega sklada. Za knjigi Spomini na branje in Novi spomini na branje je bil tudi sam prejemnik nagrade Prešernovega sklada.

V njegovem središču − Edvard Kocbek

Že v študentskih letih je pisal in urednikoval v Tribuni, Perspektivah in Problemih. Bil je dobro desetletje mlajši od tako imenovane kritične generacije, a vendar njen sopotnik − pozneje je bil med ustanovnimi člani Nove revije. To generacijo, katere del se je formiral v času usodnih zgodovinskih dogajanj na Slovenskem, ter njena dejanja in ustvarjalnost je premišljeval v marsikaterem zapisu. Nasploh so bila premišljevanja o posameznikih, ki so pričali o najpomembnejših dogodkih slovenskega polpreteklika, postavljali vprašanja in poskušali nanje tudi odgovarjati, stalnica njegovega raziskovanja in premišljevanja.

Inkretovo ustvarjalno zanimanje je poleg gledališča – že leta 1968 je izšel njegov publicistični prvenec Esej o dramah Dominika Smoleta – obsegalo tudi slovensko literaturo, prozo in poezijo ter literarno zgodovino. Tako je bil urednik številnih knjižnih izdaj, pisec kompleksnih spremnih besedil, esejev, izdaj slovenskih pisateljev in antologij. Še zlasti se je posvečal Vitomilu Zupanu, Marjanu Rožancu, Dušanu Pirjevcu, Rudiju Šeligu, Dušanu Jovanoviću, Dragu Jančarju in Lojzetu Kovačiču. Te eseje, zapise in kritike je objavil v številnih knjigah.

V središču njegovega zanimanja je bil ves čas tudi Edvard Kocbek, ta kontroverzna osebnost slovenskega 20. stoletja – skupaj z Mihaelom Glavanom sta bila urednika njegovega obsežnega zbranega dela. Inkret je Kocbeku posvetil tudi svoje, lahko bi rekli, življenjsko delo, leta 2011 izdano monumentalno monografijo In stoletje bo zardelo. Koc­bek, življenje in delo. To biografijo, ki je kmalu po izidu doživela ponatis in je sploh prva biografija o Koc­beku, je eden od kritikov označil za »največje dejanje iz zgodovine Kocbeka po Kocbeku doslej«.

Inkretov čas je bil čas velikih dogodkov slovenske kulture, gledališča in literature, kulturnih revij in knjižnih izdaj. Ta čas je tako so­ustvarjal kot ga reflektiral in v njem pustil močan pečat. In če je ta čas v čem zares izgubljen, je natanko v tem, da je z njim minilo obdobje, ko je bila slovenska kultura, najsi je to bil njen ustvarjalni potencial ali njena refleksija, v središču intelektualnega, kulturnega in družbenega zanimanja. Njeno današnjo vse bolj marginalno pozicijo je Inkret – ne brez nostalgije – v svojem pisanju marsikdaj napovedoval in – ne brez melanholije – kot pronicljiv premišljevalec časa tudi občutil.