Umrl je akademski slikar Janez Knez

Janez Knez je po začetnih grafičnih ciklusih, posvečenih zasavskim revirjem, v začetku 60. let izpeljal lastno različico informela. Posvečal se je različnim oblikam likovnega izražanja, predvsem oljnemu slikarstvu in grafiki.

Objavljeno
15. februar 2011 13.22
Ti. L.
Ti. L.
V noči s sobote na nedeljo je v ljubljanskem kliničnem centru umrl akademski slikar Janez Knez, je za STA potrdil umetnikov prijatelj in direktor Urada vlade RS za verske skupnosti Aleš Gulič. Knez se je posvečal različnim oblikam likovnega izražanja, predvsem oljnemu slikarstvu in grafiki.

Janez Knez se je rodil leta 1931 na Dobovcu nad Trbovljami, kjer je do druge svetovne vojne končal tri razrede osnovne šole. Med vojno je bil skupaj z družino izgnan v taborišče. Po koncu vojne je dokončal osnovno šolo in se vpisal na ljubljansko šolo za umetno obrt. Leta 1954 se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Leta 1964 je študijsko potoval v Egipt, leta pa 1987 v Pariz. Do sredine 80. let let je kot likovni pedagog poučeval v osnovnih šolah v Trbovljah, kasneje pa deloval kot svobodni umetnik.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Fakinovo, Župančičevo in Prvojunijsko nagrado, odkupno nagrado na 15. in 17. mednarodnem grafičnem bienalu in Beneškega orla na Intartu v italijanskem Vidmu.

Leta 2001 so ob umetnikovi 70-letnici pripravili retrospektivo njegovih del v trboveljskem delavskem domu in predstavili monografijo, ki je izšla pri Pomurski založbi. Avtor je Aleksander Bassin, predgovor je prispeval Matjaž Kmecl, umetnikov življenjepis Aleš Gulič, pregled razstav in bibliografije pa je pripravila Mateja Podlesnik. V letu 2002 je sledila umetnikova retrospektiva v ljubljanski Mestni galeriji.

Kot je v monografiji zapisal Bassin, se je Knez navzel lahkotnega in sproščenega duha poetičnega realizma iz svojega študija na akademiji pri profesorju Maksimu Sedeju. »Po vrnitvi v Trbovlje se je znašel razpet med čustvenim odnosom do krajine in izrazito racionalnim odnosom do industrijske pokrajine. Po začetnih grafičnih ciklusih, ki so bili posvečeni zasavskim revirjem, je v začetku 60. let izpeljal lastno različico informela, nato pa prešel v skripturalno gesto. V njej je opredelil ornamentalni figuralni vzorec, v katerem je povzel motivni nered, od naivne otroške risbe do ljudskega podobarstva,« je zapisal Bassin.

»V 90. letih je ponovno odkril naravo tako, da je skušal vzpostaviti ravnotežje med sliko, ki govori zase in sliko, ki je obenem podoba nekega doživetja. Zdi se, da je v celotnem opusu iskal odgovor na zapleteno vprašanje, ki izvira iz 20. stoletja, kaj je dokončno - umetnost ali narava,« je še zapisal avtor monografije.