Tiskane izdaje
Janez Škof se je rodil 27. maja v Ljubljani. Začel je kot ljubiteljski igralec, nato kot profesionalec v celjskem teatru, kjer je bil stalni član ansambla med letoma 1951-1965.
Za njegovo igralstvo so bile značilne karakterne in humorne vloge. Med drugim je bil baron Naletel v Linhartovi komediji Matiček se ženi, Kralj v Shakespearovem Hamletu, Kreon v Sofoklejevi Antigoni in Shylock v Shakesperovem Beneškem trgovcu. Na odru je oživil celo vrsto likov, ki so se skozi njegovo interpretacijo vtisnili v spomin - bil je denimo Herman Celjski v istoimenski Novačanovi drami, John Rockefeller v Vetru v vejah sasafrasa in Pandolfo v Jovanovićevi igri Življenje podeželskih plejbojev.
Pogosto je igral v Cankarjevih igrah, med drugim je interpretiral Dacarja v Pohujšanju in Komarja v Hlapcih. Bil je tudi Kremžar v Partljičevi komediji Ščuke ni, ščuke ne.
Med nekaj zadnjimi vlogami v matični hiši je Škof odigral Franca v Marodičevi Pritožbi Franca Mezleša, Martinoviča v Brešanovem Hudiču na Filozofski fakulteti, Vohljača v Deklevovi Sli Boheme, Otta v Kroetzovi drami Človek Maier, Ludvika v Jovanovičevih Generacijah in druge.
Škofa je za gledališče navdušil oče in tako je že pri desetih letih prvič stopil na oder. Na očetovo željo se je kasneje izučil za zavirača, premikača in kretničarja, kmalu za tem pa še za nadzornika električnih zvez na železnici. A na gledališče ni pozabil, zato se je leta 1950 prijavil na razpis tedaj novoustanovljenega Mestnega gledališča v Celju in se že jeseni istega leta udeležil trimesečnega tečaja za poklicne igralce slovenskih mestnih gledališč v Ljubljani.
Po tem, ko so ga 1. februarja 1951 tudi poklicno angažirali v celjskem Mestnem gledališču, se je občinstvu prvič predstavil 17. marca 1951 z vlogo dr. Donata v predstavi Operacija Mire Mihelič. Že prve kritike so bile navdušujoče: lepo, jedrnato in plastično izdelan lik, brez pretirane teatralike, so ob neki drugi priložnosti zapisali v MGL.
Leta 1965 ga je Lojze Filipič odprtih rok sprejel v igralski ansambel Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je do upokojitve ustvaril okoli 50 različnih karakternih in humornih vlog, od katerih mu je bil najbolj pri srcu Kapetanovič v Petanovi in Fritzovi priredbi Labichovega Gospoda Evstahija iz Šiške.
Njegov izraziti igralski fizis so kmalu odkrili tudi filmarji. Na prelomu 50-ih in 60-ih let je bil del igralskih ekip za razvoj raznolikih žanrov v slovenskem filmu pomembnih celovečercev, kot so Dobri stari pianino, Veselica, Nočni izlet, Družinski dnevnik, Minuta za umor in Naš avto.
Škof je nastopil v danes že legendarni družbeno kritični televizijski nanizanki Mali oglasi, ki so ob koncu 60-ih let k malim zaslonom pritegovali množico gledalcev. Ena njegovih zadnjih vlog je bil lik Generala v filmski Pokrajini št. 2 Vinka Möderndorferja.
