Umrl je pesnik in publicist France Filipič

V devetdesetletnem življenju se je Francetu Filipiču (rodil se je leta 1919 v Mariboru) nabralo več kot 2500 bibliografskih enot. Najpogostejša oznaka njegovega dela je: pesnik, zgodovinar, muzealec in publicist. K temu je treba dodati še: hlapec na deželi, pevec v avstrijski operi, odpornik proti okupatorju in zapornik v koncentracijskih taboriščih, športnik, po vojni novinar in od leta 1956 svobodni pisatelj. Delo je bilo njegovo gonilo za vse in o tem je v nekem intervuju dejal: »V gibanju je izhodišče. Nenehno sem delal in počitnic skoraj nisem poznal. Delo ohranja človeka, da lahko deluje tudi umsko: jaz sem deloval zlasti kot pisatelj in zgodovinar NOB. Moje delo zahteva veliko znanstvenega iskanja. Delo pomaga, da mi bolje deluje spomin, ohranja mojo možnost sklepanja, da se zanimam za stvari in dogodke zdaj in tu.« Besede so bile izgovorjene pri njegovih enainosemdesetih!

 

Leta 1952 je objavil monografijo o Pohorskem bataljonu in jo pozneje večkrat dopolnil. Vse bolj ga je zanimala zgodovina revolucionarnega delavskega gibanja v Sloveniji in Jugoslaviji, o čemer je napisal okrog devetdeset razprav, člankov in samostojnih publikacij, najpomembnejše pa je objavil v delu Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939. Leta 1994 je izdal delo Ob razpotjih zgodovine, štiri leta pozneje pa Slovenci v Mauthausnu.

 

Izdal je več zbirk intimistične in socialne lirike (Viharna leta, 1949, Ptice letijo v daljavo, 1960, Nebo za žejne oči, 1965, Svetloba je tvoja usoda, 1996, Večna igra, 1984, Osmi dan v tednu, 1989). Pisal je še igre ter pesmi in prozo za otroke in mladino.

 

France Filipič je bil tudi urednik Dialogov, pobudnik in organizator štatenberških pisateljskih srečanj in srečanj pisateljev alpskih dežel ter začetnik Festivala Kurirček. Za svoje vsestransko delo je leta 2000 dobil najvišje mariborsko priznanje - Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.

 

Iz torkove tiskane izdaje Dela.