Umrl je režiser Boštjan Hladnik

Ljubljana – V torkovem jutru, najbolj deževnem v maju, je v 78. letu starosti zaradi bolezni umrl avtor ene največjih mojstrovin slovenske kinematografije, filma Ples v dežju (1961), režiser Boštjan Hladnik. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je pod vplivom francoskega novega vala slovenski film približal duhovni geografiji evropskega modernizma, njegov opus pa zaznamuje predvsem prepletanje realnosti in igrive fantazije. Med njegove najbolj znane celovečerne igrane filme, posnel jih je deset, poleg Plesa v dežju sodijo še Ko pride lev, Maškarada, Ubij me nežno in Sončni krik, s katerimi je v kontekstu slovenskega filma deloval kot enfant terrible, saj je rušil tako tematske kot znotrajfilmske tabuje. Kot asistent režije je sodeloval z več znanimi francoskimi režiserji, med drugimi s Claudom Chabrolom.

Hladnik kljub večletni nominaciji ni prejel najvišjega državnega priznanja na področju umetnosti – Prešernove nagrade; lani pa mu je predsednik republike Janez Drnovšek podelil zlati red za zasluge pri filmskem ustvarjanju.

Boštjan Hladnik, rojen 30. januarja 1929 v Kranju, od koder se je družina šest let pozneje preselila v Ljubljano, je imel 18 let, ko je od Pavle Jesih, lastnice ljubljanskega kina Matica, najprej odkupil 35-milimetrski projektor. Kot piše Zdenko Vrdlovec v priložnostnem katalogu ob Badjurovi nagradi, ki jo je Hladnik prejel za življenjsko delo, je potem kupil še 8-milimetrsko kamero in si doma uredil pravcato kinodvorano. In začel obiskovati tečaj za snemanje amaterskih filmov. Ne brez uspeha: že za svoj prvi amaterski kratki film Deklica v gorah (1947) je prejel nagrado na festivalu amaterjev v Salernu.

Druge nagrade je bil deležen za svojo diplomsko predstavo na takrat še Akademiji za igralsko umetnost, kjer je sicer študiral na filmskem oddelku, a brez praktičnega pouka. Na mednarodnem festivalu v Erlangenu (1953) je bil tako nagrajen za režijo gledališke predstave Strindbergove Gospodične Julije. Med letoma 1957 in 1960 je nadaljeval šolanje v Franciji in se tam družil z znanimi francoskimi režiserji, med drugimi s Claudom Chabrolom, pri katerem je tudi večkrat asistiral. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je bilo v primerjavi s Parizom, kot je dejal v pogovoru z Valentino Plahuta Simčič za Delo, »vse tako črno in žalostno«, da se mu je Smoletov eksistencialistični roman Črni dnevi in beli dan, ki mu ga je v ekranizacijo predlagal Taras Kermauner, zdel primerna podlaga za njegov prvi celovečerni igrani film – Ples v dežju. Dobili smo filmski modernizem, novi val in film noir, pa tudi enega najmočnejših trenutkov slovenske kinematografije. Film danes velja za najboljši slovenski film preteklega stoletja. Dobili pa smo tudi prvo pravo filmsko divo – Dušo Počkaj.

Njegov najbolj novovalovski Peščeni grad (1962) je mračno vizijo Plesa prestavil v svetlejše tone, v »lahkotno formo potepuške komedije, ki se prevesi v mučno ljubezensko melodramo«. Še več, to je bila prava Dogma, in to desetletja pred znanim danskim filmskim manifestom: neodvisna produkcija, trije igralci, skoraj nič denarja, enajst članov ekipe, brez dekorja, umetne osvetljave, trikov, s kamero iz roke. Naslednji, Sončni krik (1968), je film časa – rock'n'rolla in mladih. Potem je bila na vrsti Maškarada (1971). Proglašena za pornografijo, je šla skozi cenzorske roke in postala krajša za 20 minut erotičnih prizorov. Hladnika ni bilo na premieri, »kot dež sem jokal v neki restavraciji za italijansko mejo«. Integralno predvajanje je doživela šele leta 1982 v ljubljanskem kinu Sloga in privabila 65.000 (!) gledalcev.

Njegovi filmi postajajo vse bolj igrivi, fantastični, celo popartistični, je izviren in domiseln. Tako v filmih Ko pride lev (1972) in Ubij me nežno (1979) Hladnik provocira, osuplja in preseneča. Ne meni se za filmske konvencije, spodnaša tabuje, njegovi filmi »kot da bi spoznali, da se lahko želja po drugačnem življenju v filmu uresniči le kot želja po drugačnem filmu«, zapiše Vrdlovec. Na sugestijo Bojana Štiha in »za pokoro« posname »kmečke« Bele trave (1976) in – tudi problematičen deček temu ne more uiti – »partizanski« film Čas brez pravljic (1986). Za nemškega producenta posname tri pornografske filme.

Provokativni in kontroverzni Hladnik se je seveda po logiki razmer zapletal v škandale. Pa naj je šlo za križe v njegovih filmih ali temačno vzdušje v Plesu. Peščeni grad ni smel na festival v Pulj, ker naj bi scenografija delovala kot kletka, v katero sta bila ujeta protagonista, pri filmu Ko pride lev je takrat petnajstletna Marina Urbanc na vprašanje, kaj je počela, spontano odgovorila, da je pač fukala. Pri Belih travah pa je cenzorka vnaprej prepovedala križe, cerkve, kavbojke in goloto; slednjo je Hladnik v obilju prinesel na slovensko filmsko platno. In potem seveda Maškarada ...

Več v sredinem tiskanem Delu