Tiskane izdaje
Alojz Srebotnjak se je rodil 27. junija 1931 v Postojni. Študij kompozicije je končal v razredu Lucijana Marije Škerjanca leta 1958. Izpopolnjeval se je v Rimu (Boris Porrena), v Parizu, Londonu (Peter Racin Fricker), v Sieni na sloviti Accademia Musicale Chigiana (Vitto Frazzi in Francesco Lavagnino). Med letoma 1970 in 2001 je bil redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Dodelili so mu naziv zaslužni profesor. Srebotnjak sodi med najvidnejše skladatelje sodobne slovenske klasične glasbe.
Za svoje delo je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1999), Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev (2000), Župančičevo nagrado (2005), ki so sledile celi vrsti drugih nagrad; od študentske Prešernove nagrade leta 1956 dalje. Tako je prejel tudi medaljo mesta Trst (1987), nagrado Jugoslovanske televizije v Beogradu (1972), zlato medaljo na Mednarodnem glasbenem tekmovanju G. B. Viotti, Vercelli, Italija (1966), nagrade za glasbo na Festivalu jugoslovanskega filma v Pulju (1961, 1964, 1974) ...
Srebotnjak se s svojim bogatim opusom uvršča med najuglednejše slovenske ustvarjalce. Njegova orkestralna glasba obsega Glasbo za godala (1955, revidirana verzija 1982), Sinfonietto in due tempi (1958), Monologe za flavto, oboo, rog in godala (1962), Kraško suito (1964), Antifono (1964), Koncertantne epizode (1967), Koncert za harfo in orkester (1971), Koncert za violino in orkester (1975), Slovenico (1976), Makedonske plese za godalni orkester (1976), Balade (1977), Klic narave (1981), Slovenske ljudske plese za orkester (1982), suito iz baleta Trobenta in vrag (1983), Rapsodico za godalni orkester (1988), Komedijante za glas in orkester (2005).
V zborovski glasbi se je poleg Krasa s Kosovelom: Zborovske pesmi I na tekste Srečka Kosovela (1989), Zborovske pesmi II na tekste Srečka Kosovela (1989), veliko naslanjal na makedonski melos. Napisal je Šest makedonskih narodnih za mešani, moški in ženski zbor (1965) in Dve makedonski narodni za mešani zbor (1966). Segel je v tedanji jugoslovanski zborovski prostor: Šest jugoslovanskih narodnih za mešani zbor (1970), vedno pa mu je bila blizu slovenska ljudska pesem in nasploh ljudsko izročilo: Tri slovenske narodne za mešani zbor (1983).
Na področju scenske glasbe je na odru ljubljanske Opere SNG odmeval njegov balet v enem dejanju Trobenta in vrag (1980). Bogata je bila Srebotnjakova komorna ustvarjalnost.Tako so nastale skladbe Allegro, koral in passacaglia za godalni kvartet (1954), Fantasia notturna za tri violine, klarinet in harfo (1957), Serenata za flavto, klarinet in fagot (1961), Dnevnik za violino, violončelo in klavir (1972), Lamento za komorni ansambel (1976), Naif - collage za skupino različnih inštrumentov (1977), Makedonski plesi za dve oboi, dva klarineta, dva fagota in tolkala (1978), Macedonica - collage za skupino različnih inštrumentov (1978), Spray - Collage za skupino različnih instrumentov (1981).
Vokalno instrumentalna glasba je pri Srebotnjaku segla v srž njegove biti; vedno je čutil moč človekovega glasu kot najlepšega inštrumenta. Tako so nastale kompozicije Ne, jaz nočem še umreti za glas in klavir (1951), Oranža za glas in klavir (1952), Mati za glas in godala (1955), Pisma za sopran in harfo (1956), Vojne slike za tenor, violo, tolkala in klavir (1957), Rekviem za talca za mešani zbor, harfo, timpane in tam-tam (1963), Micro songs za glas in komorni ansambel (1964), Ekstaza smrti za mešani zbor, bariton solo in orkester (1965), Naivni Orfej za mešani zbor in komorni ansambel (1973), Zjasni zvezde mu temne! - kantata za bariton solo, trobento, harfo, timpane in godalni orkester (1989), Soneti za tenor in klavir (1991), Portret pesnika za glas-tenor in klavir (1993), Škofjeloški pasijon za štiri pevce soliste, mešani zbor in orkester (2000).
Prav tako bogata je bila njegova instrumentalna glasba: Sonatina za violino in klavir (1954), Pet preludijev za harfo (1960), Invenzione variata za klavir (1961), Šest skladb za fagot in klavir (1963), Druga sonatina za violino in klavir (1966), Sonatina III za violino in klavir (1968), Makedonski plesi za klavir (1976), Dva stavka za kitaro (1976), Makedonska ljubavna pesem za violino in klavir (1977), Slovenski ljudski plesi za violino in klavir (1982), Variacije na temo Marija Kogoja za klavir (1984), Godec - ljudske viže za klavir (1988), Variacije na temo Slavka Osterca za klavir (1990), Improvizacija na Tartinija za violino solo (1991), Variacije na temo Lucijana M. Škerjanca za klavir (1996), Scherzzzando za klavir (1999), Variacije na temo Jacobusa Gallusa za klavir (2003).
Alojz Srebotnjak je pojem vrhunske slovenske filmske glasbe: napisal jo je več, kot se je spominjamo, a jo bodo mladi rodovi spet odkrili: Akcija J. Kavčiča (1960), Balada o trobenti in oblaku F. Štiglica (1961), Tistega lepega dne F. Štiglica (1962), Zarota F. Križaja (1964), Ne joči, Peter! F. Štiglica (1964), Amandus F. Štiglica (1966), Pastirci F. Štiglica (1974), Praznovanje pomladi F. Štiglica (1978), Oda Prešernu M. Srebotnjaka (2001).
Ob Prešernovi nagradi je v pogovoru za Delo Alojz Srebotnjak izrekel tehtne misli o glasbi. Zavedal se je, da ostajajo klasiki in kakovost vsakega žanra; kakovost glasbe vedno zmaga. Za Srebotnjaka je bila glasba abstraktna umetnost, zunaj vseh ideologij, zato v njegovem opusu ni "ideoloških" del. Je pa veliko psihologije, podzavesti (Temnikarjeva zgodba), posegov v avtentično izpoved in izraz Kraševcev, Notranjcev, Rezijancev, Makedoncev ..., vseh, s katerimi je čutil lepoto in globino ter neponovljivost, enkratnost življenja.
