Umrl književnik, slikar, novinar Momo Kapor

Beograd - Momo Kapor se je rodil leta 1937 v Sarajevu. Po II. svetovni vojni se je z družino preselil v Beograd in postal njegov zapisovalec. Iz slikarstva je leta 1961 diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti pri prof. Nedeljku Gvozdenoviću.

Leta 1975 je objavil roman "Foliranti", ki ga je izstrelil v svet literature. Sledila je množica romanov in zbirk kratke proze. Naredil je tudi več dokumentarnih filmov in oddaj za televizijo. Po njegovih scenarijih so nastali celovečerni filmi "Bademi s onu stranu smrti", "Banket", "Valter brani Sarajevo", "Džoli džokej", "Kraj vikenda". Romana "Una" in "Knjiga žalbi" so prav tako prenesli na filmsko platno. Prevajali so ga v številne evropske in svetovne jezike.

V slovenščino so prevedeni Kaporjevi romani Foliranti, Zoe in Zapiski neke Ane. Med njegovimi najbolj znanimi romani je "Provincijalac", ki je doživel nešteto ponatisov. Med romani so še "Ada", "Poslednji let za Sarajevo", "Hronika izgubljenog grada", med zadnjimi pa "Anglos" iz leta 2007. Skupaj je izšlo okoli 40 njegovih del.

Kaporja v literarnih krogih opredeljujejo kot "zadnjega trubadurja", ki je s pisalnim strojem in slikarskim čopičem slavil življenje, šarm, zapeljivost, razigranost, lepoto, Beograjčanke in Beograd. Že v 80-ih letih je postal eden redkih, če ne edini pisec literarnih uspešnic, merjeno po zahodnih standardih. Zato ne preseneča, da se je znašel v Leksikonu Yu mitologije, ki je bil pred petimi leti istočasno objavljen v Zagrebu in Beogradu.

Sam sebe je včasih označeval za "akademskega slikarja in naivnega pisca". Bil je "večni mladenič", vedno nasmejan, pripravljen na šalo, poln anekdot o slavnih in znanih osebnostih. Vzporedno s pisanjem je slikal. Svoje znanje o likovni umetnosti je strnil v knjigi "Uspomene jednog crtača" (Spomini nekega risarja), literarni testament pa v napotkih "Kako postati pisac" (Kako postati pisatelj).

Srbsko mentaliteto je popisal v posebni zbirki zgodb, "vodiču", ki je najprej izšel v angleščini. Kapor, Beograjčan, pa se nikoli ni odrekel hercegovskih korenin. Marsikdo mu je očital nacionalizem, sam pa se je branil, češ "patriotizem ni ideologija, temveč stvar domače vzgoje, česar te nauči babica".