Tiskane izdaje
"Namesto o izgradnji novega, upanja polnega sveta, je Škerlova opisovala intimne ljubezenske občutke, zaznamovane s smrtjo. Senca v srcu je izšla štiri leta pred izdajo znamenite zbirke Pesmi štirih," je pred leti povedala pesnica Barbara Simoniti, ki se je z nekaterimi drugimi kolegicami trudila za veljavo, ki pritiče Škerlovi.
Pesniška zbirka Senca v srcu (1949) Ade Škerl je bila za takratno estetiko povsem nesprejemljiva. "Štiri leta po koncu druge svetovne vojne je namreč poezija hotela in morala krepiti kolektivnega duha, propagirati zavestno odrekanje osebnemu in notranjemu, da bi ustvarjala primerno duhovno ozračje za udarniško obnovo porušene domovine. S tihim, nebojevitim subjektivizmom, z izpovedovanjem ljubezenskih in bivanjskih dvomov in deziluzij namesto zaupanja v svetlo prihodnost, z izražanjem intimne samote, bolečine in žalosti ob smrti ljubega bitja si je pesnica prislužila odklonilne sodbe sodobnikov," je v svoji knjigi Sprehodi po slovenski poeziji zapisala Irena Novak Popov.
Kot je pojasnila Barbara Simoniti, so bile te "odklonilne sodbe" pravzaprav vrsta grozljivih kritik in referatov v slogu stalinističnih političnih kampanj. V radijskem intervjuju z Gito Vončina je Ada Škerl povedala, kako ji je po izdaji sporne pesniške zbirke Ivan Potrč, zavezan socialnemu in socialističnemu realizmu, dejal: "Ali veš, da te za tole zbirko lahko zapremo?" Adi Škerl so takratni etablirani literarni krogi očitali tudi malomeščanski sentimentalizem, kar je po mnenju Simonitijeve daleč od resnice.
Ada Škerl je bila pred izdajo zbirke Senca v srcu zelo priljubljena. Simonitijeva poudarja, da je s svojimi nastopi pred študentskim občinstvom - ob slavistiki je namreč študirala tudi igro - vedno znova navdušila, objavljala pa je tudi v vseh takratnih literarnih revijah. Ada Škerl je torej veljala za zelo obetavno pesnico, poudariti pa velja, da je bila zbirka Senca v srcu tudi zaradi antipropagande, ki jo je spremljala, takoj razprodana. Pesnica se je takrat umaknila iz javnega literarnega življenja, svojo naslednjo pesniško zbirko Obledeli pasteli je izdala šele leta 1965.
Tudi v tej zbirki je ohranila intimizem, toda, kot je dejala Simonitijeva, takrat se je poezija že nagibala k modernizmu in Škerlova je ostala prezrta, povsem na obrobju. Leta 1992 je izšla še retrospektivna pesniška zbirka Temna tišina, v kateri je Kajetan Kovič izbral objavljene in nekatere še neobjavljene pesmi Škerlove.
