Upam, da srečni ljudje med četrto in pol šesto zjutraj spijo

Damjan Kozole je star štiriinštirideset let. V zadnjih dveh mesecih je doživel dve premieri: celovečernega igranega filma Za vedno - z odličnima igralcema Marjuto Slamič in Dejanom Spasićem - ter v Slovenskem mladinskem gledališču drame Noč ali Klic v stiski. Je sramežljive sorte. Ob koncu pogovora v montažni sobi produkcijske hiše Vertigo/Emotionfilm ga najbolj skrbi, ali je povedal preveč. Ravno prav. Po Usodnem telefonu, Remingtonu, Stereotipu, Porno filmu, Rezervnih delih, Delu osvobaja te dni v slovenske kinematografe prihaja njegov osmi film - Za vedno.

Kaj je za vas za vedno v življenju?

Nič ni za vedno. Čas uniči vse. V življenju ni nič večno. Že zdavnaj sem se sprijaznil, da smo mi vsi in vse, kar nas obdaja, minljivi. Pridemo in gremo.

Tudi emocije?

Tudi.

Pogosto vas sprašujejo, koliko je film Za vedno avtobiografski.

V mojih likih je vedno del mene, seveda sem črpal tudi iz svojega življenja. To pa še ne pomeni, da sem tak psihopat, kot je v filmu Mare. Tudi Gaspar Noe ni posiljeval, da bi posnel Nepovratno. A vendar, del psihopata vedno ždi v nas. Ko prostodušno priznam, da se delno vidim v Maretu, mislim predvsem na to, da bo v njem prepoznalo kakšen del sebe tudi veliko drugih ljudi. In v Tanji tudi. Ne nazadnje, lik Tanje sem prav tako napisal jaz, tudi ona je del mene. Odnosi med ljudmi se tičejo prav vsakega, ne samo mene. Ne gre za nobeno avtobiografijo, gre za film, ki se sprašuje, kako ljubezen najprej neopazno zdrsne v ljubosumnost, ta v posesivnost in ta v patologijo. V popolno nasilje, psihično, celo fizično.

Poznate ločnico, kje se neha ljubezen in začne nasilje?

Poznam. Vsaj zase že.

Kako jo prepoznavate?

Mejo med ljubeznijo in nasiljem? Vsak vdor v svobodo drugega je nasilje, to je jasno. A vsakdanji odnosi niso tako enostavni. Med normalnim oziroma idealnim in patološkim je še cela vrsta vmesnih stanj, ki se jih največkrat niti ne zavedamo oziroma jih ne prepoznavamo kot problematične. Če takšne, še vedno normalne in družbeno sprejemljive reakcije in izsiljevanja samo malenkost pojačamo, pridemo hitro do tega, kar se dogaja v Za vedno. Tisto, kar me je v resnici zanimalo v tem filmu, je, da se to dogaja paru, ki je videti normalno, celo zelo normalno. In ki se ima, kadar se ima dobro, zelo dobro. Marsikdo, ki je gledal film, pravi, da je to grozno, češ, pa tako lepo bi lahko bilo. Recepcija filma Za vedno je odvisna tudi od države in tolerance družbe do tega problema. Na premieri na filmskem festivalu v Rotterdamu so bili pretreseni nad količino čustvenega nasilja v filmu. V Sarajevu pa so se smejali.

Na premieri v Ljubljani je šlo za mešanico obojega.

Reakcija ljubljanske publike je bila bliže bosanski kot nizozemski.

Kaj to pove o njej?

Da imamo, tako kot drugi balkanski narodi, zelo sproščen odnos do tega problema. Višje ko greš po zemljevidu, manj je šale na ta račun. Na projekciji filma na Norveškem so bili prav šokirani ...

Zanimivo, glede na to, kako so medčloveške odnose popisovali Henrik Ibsen in August Strindberg ...

... ali pa jih kaže Bergman ali Von Trier.

Še bolj danska režiserka Susanne Bier. Med gledanjem vašega filma mi je na misel kar naprej prihajal njen film Po poroki (After the Wedding) pa Ljubljena (Loved) režiserke Erin Dignam, ki ga je, med drugim, produciral Sean Penn.

Gre za univerzalno temo, ki se dogaja povsod. Seveda tudi na severu. Vendar govorim o recepciji filma na zunaj. Scenarij je bil zavestno pisan na subtilni meji, da lahko nekateri deli učinkujejo komično. In te dele je občinstvo pri nas kot takšne tudi sprejelo, s smehom. Brez prevelike slabe vesti, da gre za zelo mračen kontekst. Opažam, da se različna publika zelo različno odziva na film.

Imamo dovolj materiala za scenarije, zgodbe, ki se odvijejo v eni sobi? Je to prihodnost slovenskih filmarjev, da si ne bodo mogli več privoščiti eksterierjev, kaskaderjev?

Kakšna je prihodnost slovenskega filma, ne vem. Upam pa, da je boljša od produkcijskih razmer, ki smo jih imeli mi. Film Za vedno je nastal iz obupa nad filmsko situacijo pred dobrim letom. Idejo zanj sem imel že dlje časa. Minimalistična tema se je organsko povezala z dejstvom, da nismo imeli ničesar, razen dveh igralcev, nekaj epizod in dveh HD-kamer. Spomnil sem se na Hitchcocka, ki je nekoč rekel, da bo posnel cel film v telefonski govorilnici. Postaviš si pač omejitve. Omejitve pa te prisilijo, da si včasih še bolj kreativen, saj je tvoja domišljija vse, kar imaš. Ni nobenih zunanjih pomagal, nobenih bližnjic do učinka. Samo kamera, obrazi in režija.

Izberite Maretov stavek iz filma in ga postavite v kontekst vašega življenja.

»Jaz ti hočem samo dobro ...« To ji Mare reče nekajkrat in zraven ruši še zadnje vezi, ki so med njima. Ta stavek ima v sebi cinizem življenja in hkrati dokumentarno vrednost, saj me spominja na bivšega ministra za kulturo, ki je deloval podobno. Tudi on je ves čas govoril, da nam hoče samo dobro in da mu gre za dobro slovenske kinematografije. Končalo se je v ruševinah - tako kot se običajno konča.

Mar ni tako v življenju, da ljudje drug drugega omejujejo, si kratijo svobodo - vse z dobrimi nameni?

Oba veva, kam to pelje. Veva tudi, da osnova psihologije pravi, da je treba spremeniti najprej sebe, drugega boš težko. Oziroma da se bo v tem primeru končalo slabo. To vemo zelo dobro vi, jaz in tudi Mare v filmu. Gre za zelo inteligentnega človeka, izrednega govorca. Tudi sam globoko v sebi ve, da bo težko karkoli spremenil. Vodi pa ga izredno močan nagon posesivnosti in obvladovanja človeka, s katerim živi. Enostavno se ne more zadržati. Takšna je bila psihološka definicija tega lika.

Več v Sobotni prilogi!