Upamo. Ko upanje izgubimo, spet upamo

Igra v Izgubljenem orkestru, ki na festivalih prejema tako strokovne nagrade kot nagrade občinstva - Ko tujec postane enak tujcu

Objavljeno
23. november 2008 00.02
Izralelski igralec Sasson Gabai
Mojca Kumerdej
Mojca Kumerdej
Izralelski igralec Sasson Gabai je na izraelskih filmskih platnih, gledaliških odrih in v televizijskih produkcijah intenzivno navzoč poltretje desetletje. Občasni nastopi v holivudskih produkcijah - med drugim v vlogi Mouse v Rambu III. -, ga niso zmamili, da bi kariero z večinoma klišejskimi vlogami nadaljeval v Hollywoodu. Njegov igralski repertoar je širok, od klasičnih gledaliških do sodobnih filmskih likov. V lani posnetem filmu Izgubljeni orkester (Bikur Hatizmoret) je za izvrstno vlogo zapletenega Tewfika Zacarie na berlinskem festivalu prejel European Actor Award 2007. Režiser Eran Kolirin se v Izgubljenem orkestru, ki na festivalih prejema tako strokovne nagrade kot nagrade občinstva in s katerim se bo končal letošnji Liffe, občutljivo in s pretanjenim humorjem loteva mostov, ki jih je mogoče postaviti med nenaklonjenimi kulturami in sovražnimi prostori, ter spletanja brvi, na katerih tujec v drugem tujcu sreča sebe.

V filmu Izgubljeni orkester se svetlo modro kostumirani aleksandrijski policijski orkester zaradi jezikovnega nesporazuma znajde v odročnem izraelskem mestecu. Kljub medkulturnemu, politično pogojenemu konfliktu, pa protagonistom obeh strani uspe vzpostaviti prijateljski stik.

Gre za ljudi, ki prispejo v drugo kulturno okolje, se izgubijo in se znajdejo v odročnem prostoru, kjer so ljudje za kulturo popolnoma prikrajšani. Toda člani izgubljenega orkestra in domačini imajo kljub konfliktnosti dveh narodov nekaj skupnega - človečnost, ki jo prepoznajo in zaradi česar vzpostavijo prijateljske odnose. To, da imamo ne glede na razlike enake probleme, da smo si torej zelo podobni, je tudi bistvo tega filma.

Filmske najave pogosto vključujejo podatek, da gre za romantično ljubezen med glavnima junakoma, med egipčanskim polkovnikom in vodjo orkestra Tewfikom Zakario, v katerega vlogi nastopate, ter Izraelko Dino (Ronit Elkabetz). Mislim, da ne gre za romantiko, ampak za srečanje dveh osamljenih duš.

Imate prav, Tewfik je izjemno sramežljiv in vase zaprt, je tudi tradicionalen in konservativen moški ter v tem smislu zelo drugačen od Dine, ki je komunikativna in odprta oseba.

V Tewfikovi dvojnosti - je discipliniran in strog, a obenem prijazen, pozoren in vljuden - je mogoče, še preden se zaupa Dini, začutiti težko breme, ki ga nosi s sabo. Kako ste oblikovali lik moškega, ki je doživel temeljito osebnostno spremembo po družinski tragediji, ki mu je pustila bolečino in močan pečat krivde, in zaradi katere se Dini, čeprav mu je všeč, ne more prepustiti?

Tewfik je moški, ki svoje skrivnosti, bremena in bolečine ne deli s kolegi, ampak mu to uspe šele s tujko Dino, ki je prav tako zelo originalen ženski lik. A tudi sicer se nam v življenju dogaja, da svojo bolečino laže zaupamo tujcu kot pa svojim najbližjim. Tewfika sem igralsko oblikoval kot osamljenega, ponotranjenega moškega, ki je popolnoma predan svojemu poklicu - umetnosti, saj ta film veliko govori tudi o umetnosti.

Predvsem o glasbi, ki na začetku pomeni prvi most, po katerem se prišleki in domačini drug drugemu približajo. Izkušnjo sobivanja več kultur pa imate tudi sami, ste žid, rojeni ste v Iraku ...

Rojen sem v Bagdadu, pri dvanajstih sem se z družino preselil v Izrael, v Haifo, študiral sem v Tel Avivu, delal v Jeruzalemu, a večinoma delam v Tel Avivu, kjer tudi živim. Arabsko kulturo, jezik, glasbo, občutja poznam od otroštva. Sam sem razdvojen med tradicionalno kulturo, iz katere izviram, in sodobno, izraelsko kulturo.

Igrali ste tudi v holivudskih produkcijah, ste morda razmišljali, da bi se preselili v Hollywood?

Sem, ko sem bil mlajši, a ker sem zelo navezan na družino, nisem hotel zapustiti domačega prostora, poleg tega pa bi bil v Hollywoodu omejen zgolj na določene vloge, na etnične like, na like Arabcev ...

Pa teroristov ...

... natanko tako, zato v Izraelu lahko igram tudi klasične vloge in nastopam v delih Čehova, Shakespearja. Zdaj vem, da sem se modro odločil, da sem ostal doma in tu nadaljeval kariero.

Kakšen odziv je Izgubljeni orkester doživel v Izraelu, ali je bil predvajan tudi na palestinskih območjih? V Egiptu je menda prepovedan.

V Izraelu in tudi drugod po svetu je bil čudovito sprejet, kot vem, v palestinskih območjih film žal ni bil prikazan, v Egiptu pa je v resnici prepovedan. Med Izraelom in Egiptom vlada »hladen mir«, pri tem je presenetljivo, da ga vzdržujejo tudi ljudje, ki obvladujejo svet umetnosti in kulture, čeprav bi prav od teh pričakovali, da bi prvi prepoznali umetnost kot komunikacijo med različnimi prostori. V filmu so Egipčani lepo in spoštljivo predstavljeni, toda organizatorji egipčanskega filmskega festivala so njegovo predvajanje prepovedali in ker imajo velik vpliv, so dosegli prepoved tudi drugod po Egiptu. Kolikor vem, je pred približno pol leta edino projekcijo Izgubljenega orkestra pripravila izraelska ambasada v Egiptu, ki se je je udeležilo tudi nekaj egipčanskih filmskih ustvarjalcev in umetnikov. Arabsko občinstvo, ki si je film ogledalo drugod po svetu, je film zelo dobro sprejelo, vključno z zaposlenimi na egipčanski ambasadi v Izraelu. Dejstvo, da filma ne more videti egiptovsko občinstvo, nas je ustvarjalce filma zelo razžalostilo.

Kdo ve, nemara ta možnost vendarle tli nekje v prihodnosti ... Kako vidite prihodnost na Bližnjem vzhodu in predvsem v Izraelu?

Kaj naj rečem? Vsi upamo na mir, toliko let že živimo v popolnoma nori situaciji in zelo trpimo tako Izraelci kot Palestinci. Čeprav se trudimo, se ta mir ne zgodi in ne zgodi, kajti vsi vemo, da gre za politično igro. In tako upamo. Ko upanje izgubimo, spet upamo.

Iz sobotne tiskane izdaje Dela!