Tiskane izdaje
režija Magda Lapajne
produkcija RTV Slovenija
premiera 8. februar 2010, 1. program TV Slovenija
Režiserka Magda Lapajne, poleg Vilme Rupnik soavtorica scenarija dokumentarnega filma o slovenskem plesu Stoji drevo, ni imela lahkega dela. Zgodovina modernega plesa, modernističnega predhodnika sodobnega plesa, še vedno ni temeljito obdelana, tako da je bilo že samo iskanje vizualnih dokumentov in zapisov nedvomno velik zalogaj. Dokumentarec odlikuje dinamična pripoved, ki jo - ne oziraje na leta - soustvarjajo čile in pronicljive sogovornice, tako pokojne kot še živeče neposredne učenke Mete Vidmar - slednje se bližajo svoji stoletnici -, in učenke njenih učenk, danes starih med petinpetdeset in sedemdeset let.
V dokumentarcu se razgrinjajo širši javnosti slabo poznani drobci slovenske plesne zgodbe, katere začetki segajo v čas rojstva evropskega plesnega modernizma. Ključna oseba v slovenskem prostoru je bila Meta Vidmar, rojena na prelomu 19. in 20. stoletja v svobodomiselni meščanski družini ljubljanskega tovarnarja (tudi sestra bratov Josipa, kritika, prevajalca in politika, ter Milana, elektroinženirja in šahista), ki je zaradi zdravstvenih razlogov opustila študij klavirja, se podala v Dresden in na šoli Mary Wigman, ustanoviteljici ekspresionističnega plesa ter odtlej njeni veliki vzornici, leta 1927 pri osemindvajsetih letih diplomirala s solo plesom Stoji drevo. Po vrnitvi v Ljubljano je Meta Vidmar z očetovo finančno podporo leta 1930 ustanovila zasebno plesno šolo, v kateri je z učenkami razvijala avtorski solo ples in svojo metodo »okrogle linije«.
Dokumentarec ni le pripoved o plesu, ampak tudi zgodba 20. stoletja. Tako o dekletih in mladih ženskah, ki so se s plesom uprle tradicionalni ženski vlogi, tedanjemu pojmovanju telesa in hierarhiji baletne strukture, nekatere, tako Meta Vidmar, ki je bila internirana v Ravensbrück, kot njeni učenki Živa Kraigher in Marta Paulin, pa so aktivno sodelovale tudi v boju proti okupatorju. Čustveni vrhunec filma je nemara prav pretresljiva zgodba med učenkami najbolj nadarjene Marte Paulin, ki se je z ilegalnim imenom Brina pridružila partizanom, kot članica kulturniške skupine XIV. divizije nastopala »na odru v naravi«, po zimskem pohodu divizije leta 1944, med katerim so ji zmrznile noge, pa je morala aktivni ples opustiti. Povojna oblast modernemu plesu kot avtonomnemu umetniškemu polju ni bila naklonjena in ga je izrinila v polje izobraževanja za otroke in mladino, ki so ga predano vodile učenke Mete Vidmar, zlasti Marta Paulin, Živa Kraigher in Marija Vogelnik, vse do danes pa delo nadaljujejo njihove učenke.
Film o »umetnosti minljivega gibanja« je režiserka nadgradila z izvrstnimi animacijami plesnih figur, okvirjenimi med robove starodavnih razglednic, skozi premišljeno montažo (Nikita Maja Lah) izvirnih plesnih solov in njihovih rekonstrukcij pa plesalke različnih generacij, med katerimi gre omeniti zlasti Jasno Knez, zaživijo v svojih različnih življenjskih obdobjih.
Zadnjo od vej košatega drevesa slovenskega plesa, ki jo prevetri dokumentarec Stoji drevo, je v sedemdesetih letih ustanovljeni Studio za izrazni ples, katerega člani so bili poleg plesnih veterank - med njimi plesnih kritičark Neje Kos in Daliborke Podboj - tudi rosno mlade plesalke in plesalci, ki nato v 80. letih s plesalko in koreografinjo Ksenijo Hribar ustanovijo Plesni Teater Ljubljana in sodobni ples profesionalizirajo. To pa je že snov za nadaljevanje zgodbe o slovenskem sodobnem plesu, katere vrhunski protagonistki sta tudi letošnja Prešernova nagrajenka Mateja Rebolj in nagrajenka Prešernovega sklada Maja Delak.
Iz tiskane izdaje Dela
