Tiskane izdaje
Mama in oče sta jima že zgodaj vcepila delovne navade. V osnovni šoli sta hodila v glasbeno šolo k uram klavirja, Uršo pa je mama Karolina pritegnila k pletenju in šivanju. »Mama mi je s svojim znanjem ročnih spretnosti pokazala in me naučila marsikaj. Vedno me je spodbujala pri kreativnosti in iznajdljivosti in na koncu moje delo tudi zelo pohvalila. Že v četrtem razredu osnovne šole sem imela precej izdelkov, ki sem jih sama napletla.« Med osnovnošolskimi plesi so učiteljice, ki so med nadziranjem prebujajočih se najstniških hormonov pletle, Uršo pogosto prosile za nasvet, kako se kaj naredi. Skozi leta je njena želja po ustvarjalnosti le še naraščala in prerasla v poklic. Tomaž, ki je bil pri Uršinih začetkih ročnega pletenja najstnik, je imel raje nogomet in glasbo.
Nato je leta 1987 mama odprla popoldansko pletilno obrt in k Draževim je prišel prvi pletilni stroj. »Bilo je podobno kot zdaj. Ljudje so na nas videli stvari, ki so jim bile všeč, in jih hoteli imeti tudi zase,« pripoveduje Urša. Povpraševanje je kmalu preseglo ponudbo, zato se jima je pridružil tedaj že študent elektrotehnike Tomaž, ki je za žepnino pomagal delati robove puloverjev. Sčasoma je ugotovil, da v študiju elektrotehnike ne vidi prihodnosti, hkrati pa je odkril kreativne možnosti in razvojni potencial strojnega pletenja ter začel ustvarjati svoje modele. »Tomo je že takrat uvedel veliko inovacij v pletenju,« ga, kot da bi bila starejša sestra, pohvali pet let mlajša Urša.
Draževe pletenine so se prvič javno predstavile na Modnem bazarju leta 1989 v Cankarjevem domu, prodajale pa so se že v hotelu zdravilišča Dobrna, kjer je nekoliko pozneje zrasla prva samostojna trgovina, na Bledu, v ljubljanskem Filipovem dvorcu, najbolje pa so se prodajale v Rovinju. »Takrat smo delali še najbolj serijsko, po 50 kosov enake pletenine, večinoma enostavnih puloverjev,« se spominja Urša.
Od odprtja prve samostojne trgovine so se dogodki odvijali bliskovito. »Redna proizvodnja, zastopništvo in prodaja pletilnih strojev Brother, organizacija kluba pletilcev in vodenje tečajev strojnega pletenja. Hkrati pa razvijanje novih tehnik in idej ter podiranje klišejev, ki spremljajo pojem pletenega oblačila,« piše na spletni strani Draž pletenin. Pletena obleka je dobila prost vstop na slavnostne in večerne dogodke, maturantske plese in poroke. Počasi se je pozornost s prodaje pletilnih strojev preusmerila na izdelavo pletenin in leta 1993 se je v centru Ledina odprla prva Draževa trgovina s pleteninami in pletilnimi stroji v Ljubljani. Urša je tedaj končevala študij oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, kasneje je pletilsko znanje izpopolnjevala na podiplomskem študiju na nottinghamski univerzi Trent. Istega leta je z ekstravagantno kolekcijo zmagala na tekmovanju mladih oblikovalcev v Opatiji, kar jima je s Tomažem prineslo povabilo za sodelovanje na revijah Modne Jane.
Na njih sta sodelovala dvakrat na leto od leta 1994 do 2004, letos pa sta se v okviru Meseca oblikovanja prvič predstavila na samostojni modni reviji v Cankarjevem domu, in prvič s 50 kosi, najmanj, kolikor jih mora imeti samostojna modna predstavitev na katerem koli velikem modnem tednu. Ideja za spomladansko kolekcijo jima je preskočila ob umetelno obdelanih digitalnih podobah planetov našega osončja iz Nasinih odprav Michaela Bensona, ki vzbujajo metafizična vprašanja. Po enem takšnih - v čem je bistvo njunega ustvarjanja - ju je povprašal tudi grafični oblikovalec Tomato Košir, in iskanje odgovora ju je pripeljalo do niti. Tako kot je Benson obdeloval bližnje Nasine posnetke, sta Urša in Tomaž strukturo niti opazovala pod mikroskopom in z njeno pomočjo poskušala v pletenine prenesti teksturo čipke, origamija in ustvariti prosojnost. Želela sta se izogniti kolažni tehniki sestavljanja oblačil, ki je poleg same pletenine in njene značilne strukture njun zaščitni znak. »Pred devetimi leti sva se naveličala samo enega vzorca na oblačilu in pojavila se je želja po kolažu, ki je bil likovno pester, igriv in predvsem svež. Vse do danes sva ga razvijala na tisoč in en način. Ko sva naredila prvega, se nama je zdelo čisto noro. Ljudje so potrebovali dolgo, da so se ga navadili, zdaj pa se ga nočejo odvaditi,« se nad železno srajco navade pritoži Urša.
Pred kolaži, čisto na začetku, so bile Draževe pletenine bolj enostavne v kroju, v tridimenzionalni strukturi pa so spominjale na kožo kuščarjev, kač, rib, šarpejev in drugih veličastnih stvaritev iz živalskega in rastlinskega sveta. Danes Urša in Tomaž idej v oblačila ne prenašata več tako neposredno, temveč se ravnata po občutku. »Oblačilo namenjava ženski, zato nočeva, da je v njem videti kot kuščar,« se nasmeji Urša. Tudi kričečih barv trenutno ne marata, sta pa prepričana, da bodo po logiki sklenjenega kroga gotovo spet prišle na vrsto.
Tomaž njuno delo opiše kot ročno pletenje s stroji, tako pogosti in obsežni so ročni posegi v strojno pletenje. »Oblačilo nama pomeni nekaj, kar je na začetku neznanka, ki jo korak za korakom bolje spoznavava. Zaradi stalne želje po inovacijah se dogaja, da namesto da bi za obleko porabila manj časa, ga porabiva vedno več,« pritrdi Urša. Najprej spleteta pletenino, jo včasih dodatno obdelata, nato jo obdelata in posamezne kose na tridimenzionalni lutki - kot bi modelirala - sestavita v oblačilo. »Če sešteješ vse skupaj, se ekonomsko nikakor ne izide,« zavzdihne Urša. Zato tudi načrte za širitev v tujino prepuščata prihodnosti. »Prodor v tujino je za vsakega ustvarjalca mamljiva želja, ki se lahko zgodi ali ne, kar pa ni vedno povezano s tem, koliko truda vložiš v to.«
Celoten članek preberite v Delovi prilogi Polet!
