Uspešno vračanje istega

Mednarodni vileniški pesniški prireditvi, katere štiriindvajseta izdaja se je iztekla, ni mogoče očitati neuspešnosti: iz sprva lokalne prireditve je z leti nastal pomemben pesniški festival, še posebej v prvih letih so njegov sloves v evropske medije morda bolj kot verzi mojstrov peresa ponesle debate o fenomenu Srednje Evrope, pravzaprav iskanje njene resnične identitete in podobe. Le kdo se ne spomni po Krasu vandrajočega Polslovenca s finimi očalci, ki je o omenjenem fenomenu pred leti evropski javnosti zabrusil tisto škandalozno meteorološko oznako. A večina razpravljalcev se za tako provokacijo niti ni zmenila kaj prida, skoraj trmasto je niz uglednih pisateljskih imen še naprej tipal za bistvom tistega, kar je lanskoletni veliki nagrajenec Andrzej Stasiuk označil kot »zgodbo, katere resničnosti ne more nihče preveriti.«

Če si vileniško prireditev ogledujemo po tej plati in poskušamo tako rekoč z diplomatsko senzibilnostjo ujeti odbleske zdajšnjega dojemanja srednjeevropskosti, bi bi bilo mogoče ugotoviti, da se je znova vrnilo isto: po identitetnih prebliskih in beganjih, ki pa niso nikdar izgubila pravega šarma in specifičnega kolorita, in umiku v druge meandre literarne resničnosti se z odločitvijo, da je letošnji lavreat tržaški pisatelj, esejist, profesor, prevajalec in dramatik Claudio Magris, stvari spet primikajo k središču, ki je vileniško prireditev zaznamovalo ob njenem začetku. Letošnji nagrajenec ima o evropskih in srednjeevropskih zadevah izjemno izčiščena in prepričljiva mnenja, on v mittelevropskem risu nikakor ni zgubljen, ravno narobe - iz izhodišča, da je evropsko pojmovanje individualizma povsem drugačno od ameriškega ali orientalskega, gradi táko razumevanje evropske resničnosti in morebitne prihodnosti, ki stavi na zanikanje kulturne dominacije, patriarhalnosti velikih in izključevalnosti, slavi pa sožitje in sobivanje različnih kultur, torej povzdiguje na piedestal ravno vileniško načelo oziroma zagovor kulturne paradigme, ki z vso strastjo podpira »integracijski princip različnosti«. Nikakršno naključje torej ni, da je vileniška žirija letošnjo veliko nagrado namenila italijanskemu intelektualcu, ki v svojih kolumnah v Corriere della Sera šiba italijansko zunanjo politiko in take in drugačne berlusconizme, in hkrati letošnjemu dobitniku ugledne nagrade za mir nemškega borznega združenja založnikov in knjigotržcev, ki je v Magrisovem opusu predvsem uzrlo bojevito nasprotovanje vsemu, kar dela iz evropskega kulturnega prostora nekaj manj, kar je Evropi dalo njeno najsijajšnejše demokratično izročilo. Po tej plati je letošnja Vilenica srečno ujela val, ki preti Magrisu, zadnja leta zasutemu z mednarodnimi nagradami, nakloniti morda celo Nobelovo nagrado. A to ni toliko važno, bolj pomembno je, da vileniška prireditev s tako gesto in večino svoje vsebine daje jasen signal, da ima slovenska intelektualna kondicija dober zamah, da vidi iste probleme kot ostala Evropa. Vilenica se ravno na ta način prepričljivo vpisuje na evropski zemljevid pomembnih literarnih festivalov in evropski javnosti signalizira, da je slovenska kulturna javnost lep primer vsega tistega, na kar v Bruslju, Strasbourgu in Ženevi prisegajo različni evropski birokrati.

Da je k celotnemu vtisu letošnje vileniške prireditve močno prispeval Claudio Magris s posebnim šarmom italijanske in slovenske tržaškosti, je še toliko bolje. Boris Pahor se prejšnji teden v Trstu ni motil - ravno večkulturno obmorsko pristanišče ima Evropi in njenim ugibanjem o prihodnosti marsikaj pokazati. Toliko bolje, če na to opozarja ravno vileniška prireditev.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela