Ustvarjalna glasbena vztrajnost

Skupina Hic et nunc je posebna glasbena pojava na slovenskem rock'n'roll nebu. Predana prvinam rock'n'rolla že petnajst let vztrajno preseneča, tako je storila tudi z letošnjim albumom Burn Fat Old Sun, ki je izšel pri založbi Nika Records. Na Trnfestu pa bodo svojstven pogled na sodobno rockovsko glasbo predstavili v živo.

Vsakomur, ki se je kdaj zares srečal z človeškimi ustvarjalnimi procesi, je jasno, da so oznake v naslovu še kako na mestu, že če gre za posameznika, kaj šele, če je to ustvarjanje skupinsko, torej odvisno od medsebojne kemije in delovanja celote kot enega samega ustvarjalnega telesa. Še pri navadnih obrtniških delih je potrebna dobro utečena ekipa, kaj šele pri odrskih oblikah ustvarjalnosti.Za glasbene skupine, ki igrajo ojačano glasbo, je to toliko bolj zahtevno, saj brez tehnike in investiranja sredstev (ne samo ustvarjalnih in čustvenih energij) ne morejo niti začeti.

O začetkih Hic et nunc pravi Bernard Kogovšek (kitarist, spremljevalni glas) iz temeljnega začetnega tandema s Tomijem Popitom (basovska kitara, spremljevalni glas), ki sta danes edina preostala iz prvotne zasedbe: »S Tomijem sva bila sošolca v osnovni in srednji šoli. To je bilo obdobje intenzivnega poslušanja glasbe, predvsem Radia Študent. Željo po igranju v skupini je spodbudil sošolec Andrej Fir, ki je na začetku srednje šole že igral električno kitaro. Veliko smo se družili in se pogovarjali skoraj samo o glasbi, hodili po trgovinah z glasbili, po prodajalnah plošč in fantazirali. To se je stopnjevalo tako daleč, da sem jaz kupil kitaro, Tomi pa basovsko kitaro. Takrat sem bil član Vrhniške godbe in ta nam je leta 1988 omogočila prostor za prva soočanja z instrumenti. Takrat na Vrhniki ni bilo nobene rock skupine, s katero bi lahko izmenjali izkušnje in tako smo bili prepuščeni sami sebi. Vaje smo imeli v petek in soboto in vse se je odvijalo precej počasi, glavna želja od samega začetka pa je bila, da igramo lastno glasbo.«

Začetek Hic et nunc kot zasedbe je leto 1990 in sredi novembra skupina pripravlja koncert v vrhniškem Cankarjevem domu ob svoji petnajstletnici. V začetni zasedbi so bili še kitarist Fir in prvi bobnar Mario Mlakar, ki je v skupni ostal šest let, ter pevec Frank Klemen. Še preden pa se je začelo zares, razen bobnarja in tandema Kogovšek - Popit ni bilo nikogar več. Po oglasu so našli Saša Solaroviča , ki je bil prej pri skupinah Berlinski zid in Ghost Riders, da je pel ter vnesel v zvok klaviature.

Ta zasedba je nastopila tudi na najbolj prelomnem Novem rocku (nekdanji dolgoletni festival) za razvoj rock kulture in rockovske poetike na slovenskem leta 1992. Kljub izidu prvenca je pevčeva bolezen onemogočala normalen razvoj in delo, tako da so za kratek čas imeli pevko Aleksandro Kralj , pa tudi nastopi brez petja so prebrodili krizo čakanja na izboljšanje pevčevega zdravja.

Enega od takih sem doživel in nikoli več se ni ponovilo, da bi videl in slišal vrhunsko glasbeno govorico, kjer glasbeni jezik kitare povsem suvereno nadomesti petje. Dokaz več, da ne zmore samo saksofon kot instrument še najbolje zvočno oponašati človeški glas, ampak da to v pravih rokah zmore tudi »kitara, ki govori in poje«.Toda po šestih letih se križi in težave niso nehale. Morali so dobiti novega bobnarja, pevec je dokončno nehal peti in dve leti je skupina nastopala kot kitarsko-bobnarski-basovski trio, kjer so si člani podajali vokaliziranje. S prihodom pevca in orgličarja Bruna Subiotta z bogatimi izkušnjami iz skupin The Spoons, Borghesia, Rebecca in Matchless Gift je pred šestimi leti skupina končno stabilizirala zasedbo in lahko normalneje ustvarjala.

Seveda je ves čas nastopala in objavljala plošče, med drugim je bila leta 1998 skupaj z Dicky B. Hardy na ameriški turneji, kjer je v šestih tednih odigrala 26 koncertov v 20 zveznih državah ZDA. O njej Kogovšek pravi: »V poldrugem mesecu smo lahko izkusili, kaj je intenzivno koncertiranje, doživeli ameriške glasbene razmere in se v njih tudi preizkusili. Na podlagi takšnih izkušenj pravzaprav šele spoznaš, kakšno glasbo zares ustvarjaš in vizija za nadaljnje delo postane jasnejša.«

Pa vendar je pred enim letom bobnar Boris Kerimov, ki je po svoji prejšnji skupini Agenti preživel v Hic et nunc osem let, dal prednost ustvarjanju družine, zato so - končno brez večjih težav - dobili Luka Kržeta, in danes kaže, da je ustvarjalna pot Hic et nunc v zrelem, plodnem in bogatem razcvetu.

Kaj pa je bilo v vsem tem času najtežje? »Najtežje je prebroditi čas, ko nekdo ne vidi več smisla po delu v skupini in izgubi voljo, da bi to še počel. Ampak se ne more odločiti in takoj zapustiti ostale. Takrat tudi najmanjši problemi postanejo veliki in to je obdobje, ko skupina brodi brez nujno potrebne kemije.« Vas to kaj spominja na partnerstva in družine v krizi?

Toda kaj sploh omogoča ljudem vztrajati kljub težavam, čeprav nisi popularen ali razvpit in dobesedno ustvarjaš »za svojo dušo«? To je zavezanost ustvarjalnemu erosu, ker to preprosto moraš početi, če nosiš v sebi potrebo po ustvarjanju, in kaj je pomembnejše od ustvarjanja sodobne kulture, ki v sebi nosi duha, srčnost in iskro upanja za boljši svet našega potomstva?

Današnja glasba Hic et nunc je »srednji tempo med bluesom in garažnim rockom s petjem v angleščini«, toda glasbena govorica je vrhunska ter se po stopnji bogastva izraznosti in zahtevnosti glasbene govorice še najbolj približa tovrstnim lastnostim jazza.Zato bo njihov nastop na današnjem Trnfestu pred KUD France Prešeren v Ljubljani toliko bolj dragocen, saj imajo ljudje priložnost slišati vrhunsko domačo sodobno rockovsko zasedbo in jim za to ni treba plačati. V času, ko je treba plačati prav vse, je tolažilno, da kljub vsemu »money can’t buy you love« (The Beatles) in »love can’t buy you money« (Motorhead). Zavest o kulturotvornosti pa izpričuje tudi zahteva skupine, da je glasba za zabavo po koncertu pravi rock and roll. Celovita ponudba zabave s presežkom torej, ki kljub veseličnim obeležjem predstavlja sodobno rock kulturo pri nas par excellence in redko priložnost imate, da jo doživite v najboljši možni kombinaciji.