Ustvarjati brez kompromisov

Kornél Mundruczó je uspešen tudi za filmsko kamero, saj je lani v Cannesu za svoj tretji celovečerni film Delta, ki je bil nominiran za zlato palmo, dobil nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov (Fipresci). A nagrajevan je bil že pred tem. Za svoj prvenec Pleasant Days je leta 2002 dobil srebrnega leoparda na festivalu v Locarnu, njegov drugi celovečerni film Johanna pa je na canskem festivalu v sekciji inovativnih filmov mladih režiserjev dobil nagrado Un Certain Regard. Te dni ima v Hamburgu intenzivne vaje za svojo novo predstavo, v Ljubljani pa nocoj lahko vidimo njegovo gledališko delo Frankenstein - Project, ki se dogaja v zabojniku in govori o ljudeh na robu družbe.

Za vas pravijo, da delate za gledališče, kadar najdete temo, skupino ali prostor, ki vas navdihujejo. Kaj vam ta svoboda v gledališkem mediju, ki je izrazito kolektivno delo, omogoča?

Ustvarjanje v gledališču je kolektivno doživetje. V tem mediju ne delam kot volk samotar, temveč sem obkrožen s številnimi ustvarjalci in sodelavci. Pravzaprav delam samo takrat, kot za to začutim notranji vzgib. Zame je najpomembneje, da v obeh medijih ustvarjam brez kompromisov. To je razlog, da nikomur in ničemur ne pripadam.

 

V dolgoročnejših sodelovanjih se lahko razvijejo poglobljena razumevanja ustvarjalnih senzibilitet drug drugega. Kdaj je to prednost in kdaj omejitev?

Dogaja se, da se včasih vračam k posameznim gledališkim skupinam ali institucijam, čeprav je moje temeljno stališče, da je gledališče umetnost trenutka. V gledališču je pomembnejši enkratni dogodek kot uresničitev nekega oddaljenega koncepta.

 

Kljub temu je tekstopiska v vašem zadnjem filmskem in gostujočem gledališkem delu, v Delti in Frankensteinu, ista, Yvette Biró. V čem ste se z njo posebno ujeli?

Nikoli nisem znal delati sam. Yvette poznam že več kot deset let in ona je kot sodelavka povezana s skoraj vsemi mojimi filmi. Na začetku je bila svetovalka, čez nekaj časa pa je postala soavtorica besedil. Sodelovanje z njo je zame zelo pomembno, ker dobro delujeva skupaj. Ob najinih dolgih pogovorih delam zapiske, na podlagi katerih pozneje sestavljam svoja dela. Nobeden od naju ni pisec. Najini teksti nastajajo na podlagi najinih pogovorov. Kar zadeva film in gledališče, ne verjamem v besedila, ki so sestavljena v eni od literarnih oblik.

 

Glede na tematiko v filmu Delta, ki govori o incestu in prepovedani ljubezni med polbratom in polsestro, ter v predstavi Frankenstein - Project, ki govori o nenormalnosti in pošastnosti, se zdi, da vas privlačijo teme z družbenega obrobja, kjer se krešeta normalnost in nenormalnost. Je to res?

Govorim o manku tolerance. Postavljam vprašanja, zakaj normalnost odreja, kaj je nenormalnost, in se sočasno sprašujem, kaj je nenormalno, glede na to, da samo nenormalnost, kot posledico normalnosti, povzroča slednja.

 

Več v sobotni tiskani izdaji Dela