Tiskane izdaje
Moderna italijanska kinematografija pozna resnično veliko komedijantov ali komedijantskih parov, toda edini prav dedič največjega komedijanta italijanskega filma vseh časov, velikega Totòja, je le Roberto Benigni. Pri ustvarjanju svojih likov se je navdihoval pri največjih mojstrih filmske komedije, Chaplinu in Keatonu , pri katerih se je učil predvsem stroge umetnosti improvizacijskega humorja.
Benigni se je pred domačim občinstvom uveljavil že sredi sedemdesetih, ko je nastopal v lastni TV oddaji. Takrat je ustvaril lik Cioni Maria, ki ga je leta 1977 Giuseppe Bertolucci prenesel v film, ko je posnel igrani celovečerec Berlinguer ti voglio bene, pri katerem je Benigni sodeloval tako kot igralec kot tudi kot koscenarist. S tem filmom je Benigni vstopil v italijansko kinematografijo in njegov sloves je rasel iz filma v film. Sledila je serija filmov, pri katerih je sodeloval z najpomembnejšimi akterji italijanske komedije sedemdesetih in osemdesetih, od Luigija Zampe in Marca Ferrerija, do Bernarda Bertoluccija in Massima Troisija (tudi glavnega igralca v Radfordovem Poštarju).
V sodelovanju s slednjim se leta 1985 prvič preizkusi tudi v režiji, saj skupaj posnameta izvrstno komedijo Non ci resta che piangere. Kmalu Benignija kot komedijanta preko Jarmushovih filmov Pod udarom zakona (Down By Law, 1986) in Noč na zemlji (Night on Earth, 1988) ter njegovega lastnega dela Il piccolo diavolo (1988), v katerem nastopi ob Walterju Matthauju, spoznajo tudi Združene države.
Benigni se počasi, a nezadržoma bliža statusu globalne zvezde – tega doseže s filmom Življenje je lepo (La vita è bella, 1997), komedijo, v kateri se pogumno loti obračuna s holokavstom. Film mu prinese tri oskarje: za najboljši tujejezični film, za glasbo in za glavno moško vlogo. Benigni je tudi v svoje najnovejše delo, leta 2005 posneto romantično komedijo Tiger in sneg, vključil družbeno-kritično oziroma politično komponento in tako preko zgodbe profesorja in pesnika Attile, ki se odpravi v sodobni Irak, v katerega je pravkar vkorakala ameriška vojska in spočela krvavo vojno, da bi tam, oborožen le s svojo poezijo, rešil življenje ljubljeni osebi, ustvari prepričljivo in optimizma polno protivojno delo.
Preberite v današnjem tiskamen Delu
