Tiskane izdaje
Nataša Kramberger je te dni v popolni časovni in komunikacijski stiski. V Švici je, nikjer dostopa do spleta, ona pa teka kot nora sem in tja in .... »haha« (to prihaja z njene strani) za časnik Večer poroča z evropskega nogometnega prvenstva. »Če to ni hec, ampak mi je super, popolni odklop, ti nogometaši so taki norci,« pravi absolventka komunikologije (FDV), ki ima tisoč želja, samo ena od njih je novinarsko delo. Nebesa v robidah zdaj bere kresnikova žirija, knjigo pa je izdal Javni sklad RS za kulturne dejavnosti kot najboljše delo festivala Urška 2006.
Na koncu prvenca Nebesa v robidah vas Barbara Korun v spremni besedi na slovensko literarno sceno pospremi kot močno in seveda novo literarno ime.
Ko sem to prebrala, nisem vedela, ali naj jokam ali naj se smejem, zato sem hitro spustila žaluzije v stanovanju in napravila kar oboje. Med smehom in jokom sem potem premlevala vse, kar se je dogajalo v tistih zadnjih mesecih med pisanjem knjige, intenzivnim, norim, nenehnim. To je bil divji tempo in pravzaprav sploh nisem verjela, da bo kdaj konec. No, ko sem v tem razpoloženju prebrala Barbarino spremno besedo, je planila na plan vsa ta evforija, utrujenost in dvomi, njene besede pa so bile kot obliž na rano negotovosti. Potem je knjigo prebrala mama. Ko je končala, mi je rekla: Joj, si smotana. To je bil kompliment in vse je bilo napravljeno za »premiero«.
Knjiga je pravzaprav nagrada na festivalu Urška 2000, prireditev pa namenjena tistim, ki prvenca še nimajo.
V Berlinu živim že skoraj štiri leta - študiram, pišem, občasno objavljam reportaže in intervjuje v Večeru in 7dni ter v študentskem časopisu Kažin. Potem ko sem nekaj časa študirala v Utrechtu na Nizozemskem, sem dokončno ugotovila, da človeku res ni treba živeti tam, kjer bi po nekih »zunanjih pravilih« moral, pač pa da je najbolje, če živi tam, kjer mu je preprosto všeč. Izbrala sem Berlin in tukaj ostajam, predvsem ker je izvrstna baza za potovanje naokoli, na sever, jug, do doma in nazaj. V Berlinu sem tudi opazila natečaj, ki mi ga je januarja 2006 po mejlu poslala prijateljica. Želeli so tekst, dolg največ deset strani, rok oddaje je bil čez dva dni. Sedla sem za računalnik in v eni sapi zapisala zgodbe, ki sem jih že dolgo premlevala v glavi. V tisti stiski sem napisala štiri strani res kratkih zgodbic, utrinkov o ženskah s podeželja. Pošto sem oddala v Berlinu in poleg pozabila na pravila natečaja, ki določa, da se pisci vse leto srečujejo na območnih srečanjih. Tako sem bila pošteno presenečena, ko so me oktobra poklicali za sklepni festival v Slovenj Gradcu. In kakšen je bil šele šok, ko sem na festivalu zmagala, za nagrado pa dobila - pisanje prvenca.
Je bila takrat zgodba že pripravljena?
V glavi sem imela ogromno zgodb, celo zmešnjavo, ki je potrebovala okvir, hkrati pa okvira ni hotela. Želela sem govoriti o svetu, o detajlih, ker se mi je zdelo, da so prav detajli tisto, kar daje čar vsemu okoli nas. Nisem hotela povedati neke velike zgodbe, pa vendar ... Moje vodilo je bil svet, takšen, kot je v tem trenutku, takšen, kot ga vidim prav zdaj, prav tukaj, torej vsepovsod. Poleg tega sem si želela poudariti, da so majhne, na videz nepomembne prigode, še kako pomembne. Nisem hotela spektaklov, norih zapletov, umorov, velikih preobratov, sem pa bralcu želela ponuditi tudi nekaj bralskega užitka, vsaj en ali dva nasmeha, malo ironije.
Jurovski Dol, Maribor, Ljubljana, Berlin v vašem življenjepisu in krajevna razpršenost romana, tja do gore Guosongmucha, ustvarjajo vtis, da gre za avtobiografske poteze.
Ko je moj stric začel brati knjigo, je nenadoma vstal in kričal, kaj to pišeš, naš deda pa res nikoli ni bil rubež. Kraj, od koder prihajam, je majhen in vsi so pričakovali, da se bodo našli v zgodbah, zato so me kar naprej spraševali, čuj, kdo pa je tista poštarica, slišiš, predsednika krajevne skupnosti pa si kar precej »pošimfala«. Sčasoma sem se navadila, da sem dvome o avtobiografiji začela dojemati kot kompliment. No, če pogledam malo globlje, sem te zgodbe v resnici res doživela. Česala sem se v kopalnici in v ogledalu za svojim hrbtom videla Bepija, kako skače z mosta, ali pa sem šla na pivo z Geordijem, ki je bil v črno-belem nogometnem dresu. Moje osebe so postale resnične in na koncu smo knjigo pisali skupaj. Včasih so bile močnejše literarne osebe, včasih pa jaz, haha.
Je pisanje prvenca lažje od diplome, glede na to, da ta zdaj še čaka?
To je eno samo veselje, res, super dogodivščina, ki jo želim ponoviti in jo priporočam vsakemu. Toliko domišljije privre na plan, toliko tvojih lastnih dvomov, vprašanj, želja in idej, ki se ti kar na enkrat pojavijo na računalniškem ekranu, ti pa jih rešuješ, podčrtuješ, prečrtaš, ponoviš, obračaš na glavo. Na drugi strani pa se na računalniko vsake toliko znajde tudi kakšen mejl od urednice, ki sprašuje, kje sem, kako gre tekst, kdaj bom končala. Aprila se mi je zgodila manjša kriza, popolna blokada. Šele ko sem popolnoma odmislila rok oddaje, ko sem se sprijaznila, da res ni nujno, da knjigo izdam prav zdaj, sem po slabem mesecu odmora znova »srečala« roman. Vrnil se je, ko sem ga najmanj pričakovala.
Struktura romana v zgodbah ali romana reke, kot so ga nekateri poimenovali, je nekaj posebnega.
Zgradba je prišla k meni popolnoma spontano, prepričana sem, da te zgodbe ne bi znala povedati drugače, hkrati pa moja zgodba v neki linearni pripovedi preprosto ne bi mogla funkcionirati. Kako naj bralcu razlagam, da je svet razdrobljen, a hkrati povezan, da v njem ni nič linearno in da vse deluje po sistemu nekih asociacij, hkrati pa pišem v povsem linearnem zaporedju? Ne gre. Preprosto ne deluje. Zelo pomembno se mi zdi, da struktura podpira vsebino, da jo dopolnjuje. Delovati morata skupaj in tako voditi bralca k resničnemu pomenu, k pravi rdeči niti. Sem pa želela pustiti malo prostora za bralčevo domišljijo, majhne reže v zgodbah, ki jih lahko vsak zapolni tako, kot mu je najbolj ljubo.
Pred kratkim ste se s kratko zgodbo Slana ruleta, ki ste jo napisali za mednarodni natečaj Morje besed, uvrstili v izbor zmagovalcev. To poletje se tako samo še smejite ...
Ko sem Nebesa v robidah predstavljala po Sloveniji, je bila okoli mene ena sama evforija, ki pa se je hitro spreobrnila v vprašanje - in zdaj? Kako naprej? Bo naslednja knjiga ista? In kdaj bo? Potem sem odkrila natečaj Anne Lindt, ki je vabil mlade ljudi iz mediteranskega prostora, da napišejo kratko zgodbo o medkulturnem dialogu. Napisala sem jo, oni so jo prevedli v angleščino, od 211 zgodb so izbrali najprej 91 finalistov, od tega pa 30 zmagovalnih zgodb, ki so zdaj predvidene za posebno knjižno zbirko. Ta bo izšla v štirih jezikih. Ne predstavljam si prav dobro, kako bo to, 9. julija se bom udeležila finalnega srečanja v Barceloni in mislim, da mi bo takrat vse bolj jasno.
In zgodba?
Štajerski »hohštapler«, direktor s pedigrejem, po naporni noči v portoroškem casinoju od alkohola in jeze zaradi izgubljenega denarja pade v nezavest, poberejo pa ga mornarji iz Alžirije, ki so k Droginem pomolu pripeljali sol in so na nočnem sprehodu po mestu. Steče medkulturni dialog, haha ... V resnici glavno vlogo pri vsem skupaj igra preprosti trenutek, ko se v enem večeru združijo popolnoma oddaljene usode navadnih ljudi.
Iz današnje tiskane izdaje Dela!
