»Vedno streljaj v možgane«

Mićo Mrkaić je z novo knjigo »Svete krave« dokazal, da poleg strateškega, ekonomskega, demagoškega, populističnega in egotripaškega premore še zvrhano mero literarnega talenta.

Objavljeno
16. marec 2007 13.45
Mićo Mrkaić meni, da se s privatizacijo zmanjša politizacija
»Poslušajte, vi fukači, vi, pojebani v glavo. Tukaj je človek, ki tega ne bo več prenašal. Človek, ki je vstal proti smetem, pičkam, psom, umazaniji, dreku. Tukaj je človek, ki je vstal. Tukaj je.« – Te besede, snedene iz ust Scorsesejevega taksista Travisa Bickla alias Roberta De Nira, postavi Mićo Mrkaić za moto svojega »literarnega« prvenca To so bile svete krave.

MM bi seveda na prvi pogled težko poistovetili z osamljenim in odtujenim vojnim veteranom, ki v svet, v katerem se ne znajde več, investira svojo razžaljenost, jezo in nemoč. MM se zdi vse kaj drugega: je doktor ekonomskih znanosti, univerzitetni diplomirani inženir fizike, predavatelj na uglednih tujih univerzah (in na domači Fakulteti za organizacijske vede), kolumnist Financ ... pa seveda predsednik, potem član in nazadnje odstopljeni član razvpitega strateškega sveta za gospodarski razvoj. Zdi se, da pripada tej strateški epizodi v življenju njegovega neustrašnega publicističnega angažmaja, ki ne prizanaša nikomur in ničemur (razen MM), prav posebna vloga.

MM je namreč razočaran nad edino osebo, na katero je še računal. MM je razočaran nad – JJ. In prav MM je JJ »zelo močno pomagal priti na oblast«, mu pošteno in brezplačno svetoval, »ampak fanta se očitno ni nič prijelo – pa toliko je obetal!« Tako pa čedalje bolj tonemo v družbo, ki ji vladata »samozadostnost in provincializem«, povezana »z zakotno ideologijo lastne večvrednosti«, in v kateri velja »konkurenca idej za nespodobno, na vseh področjih pa kraljujejo nedotakljive svete krave«. Iz prigode s strateškim svetom se je MM še naučil, da »so Slovenci v veliki večini nadvse strahopetne, zahrbtne in privoščljive pizde«, prišel pa je tudi do osebnega razsvetljenja: »... vedel sem, da imam dovolj te bolne vlade, bolne družbe, bolne javnosti, bolne opozicije, bolnih medijev in sploh vsega skupaj.« Eden večjih grehov JJ pri tem je, da ni razumel, da bi moral svoje sovražnike (med njimi v prvi vrsti nekatere medije) ne le raniti, ampak »pokončati« – »ranjena zver je namreč nevarnejša«. Tu MM spet postreže s filmskim citatom, tokrat iz Millerjevega križišča bratov Coen: »Something I try and teach all my boys. Always put one inna brain!« Ker MM v skladu s to maksimo vsem Slovencem pač ne more razstreliti možganov, jih bo pa vsaj nekaj počil verbalno.

Na tem mestu je podobnost s Travisom Bicklom že bolj razumljiva. Najprej utrujajoča bitka s svetimi kravami (ampak te so vendar že v pretekliku, kot MM zagotavlja v naslovu knjige!), potem pa še spodletelo ljubezensko razmerje z JJ. To bi razkačilo še tako močnega človeka. Pred nami je torej veteran strateških misijonov ter kolumnističnih spopadov, ki je »padec strateškega sveta« razumel kot konec možnosti za kakršnekoli reforme in »znak moralnega razkroja slovenskega višjega sloja«. In ki tega ne bo več prenašal.

To so bile svete krave seveda še zdaleč ni prva knjiga na domačem trgu, ki ji ni nič sveto (čeprav je za vsak primer pred tiskom romala k odvetniku). To je tudi njen najmočnejši angažma pri bralcu. MM naravnost uživa, da lahko z bagrom, podmazanim z ironijo, sarkazmom, cinizmom, hudobijo, nesramnostjo in kar je še podobnih maziv, napada »svete krave«. Predvsem politike, gospodarstvenike, ekonomiste, kulturnike in novinarje – ne nujno v tem hierarhičnem redu, vsekakor pa vseh političnih barv in odtenkov! V imenu »javnega interesa« tako »razkriva« ozadja ob zamenjavi oblasti in opisuje svoje osebne spopade z »nedotakljivimi« avtoritetami. (S prav posebno penasto demagoško strastjo klofuta tudi kulturo, a s svojim populističnim pristopom zapravi priložnost za prepotrebno, a resno in umirjeno debato o njeni ekonomiki). Vsem skupaj pa »dokazuje«, da so nesposobni, pohlepni, grozljivo omejeni, brezobzirni, nepošteni, nemoralni ..., skratka v vseh pogledih popolne ničle.

Knjiga je sicer izbor številnih kolumen MM iz Financ, ki jih je – to je že treba reči – z dopolnilnimi medteksti spretno nanizal v sila kratkočasno (in krohotljajoče se) branje; MM namreč ni samo brezobzirno nesramen, ampak mestoma tudi zelo luciden. Dokazal je, da poleg strateškega, ekonomskega, demagoškega, populističnega in egotripaškega premore še zvrhano mero literarnega talenta. Da ne bo nesporazumov: MM ne piše nikakršnih izmišljij, vse je res, in če je potrebno, se je pripravljen za navedbe v knjigi »soočiti s partnerjem v dialogu na poligrafu«! Škoda le, da skupaj z njim na poligraf ne moreta tudi ekonomska teorija in ekonomska politika, ki ju MM v posameznih poglavjih pojasnjuje, poučuje, aplicira in zagovarja. Utegne biti, da bi test solidno prestali, a kaj, ko se le stežka znajdeta med zabavnim in zabavljaškim pamfletizmom Svetih krav.