Veli Silver&Amos Angeles: Ulica v galeriji

Veli Silver&Amos Angeles

Kibla Maribor

8.2. – 16.2. 2011

Če je vse razsrediščeno, mimobežno, hipno in minljivo je logično, da je takšna tudi vizualna kultura. Zdi se, kot da se je večina avtorjev prilagodila trendom in aktualnemu trenutku, ki ni primeren za projekte, ki bi vsebovali kakršen koli bolj kompakten in trajnejši, kaj šele poglobljeno retrospektiven ali vizionarski naboj. Vse kar šteje - in to tako na področju forme kot vsebine - je dinamična, fluidna struktura, ukrojena na današnji površni mentalni softver, ki je prilagojen virtualni dinamiki in je sposoben le začasno absorbirati omejen obseg omejenih vsebin, ki jih že jutri nadomestijo nove.

Da ne bi projekti izzveneli zgolj kot neobvezne vaje v slogu je današnja maksima angažiranost. Kritičen pogled na najrazličnejše teme od okolja, spolnosti, politike, človekovih pravic in minornih vsakdanjih banalnosti sega od jasno razpoznavnih različic do manierističnega pleonazma oblik, njihova poglavitna funkcija pa je vzdrževanje navidezne napetosti in zgoščenosti dogajanja ter ustvarjanje videza upravičenosti in legitimnosti neizmerne vizualne hiperpodukcije.

V tem kontekstu se zdi razstava slovenskega avtorja Veli Silverja (alias Veliborja Barišiča) in švicarskega ustvarjalca Amosa Angelesa v mariborski Kibeli prav osvežujoča, saj gledalca ne obremenjuje z aktivistično pozo, zdi se, da sta umetnika idealno ujela duh časa, ki narekuje igrivost, spontanost, norčavost, barvitost, nomadizem oblik in funkcij, skratka neobvezno poigravanje z imaginarijem, ki se nam ponuja na vsakem koraku.

Prenos grafitov v galerijsko okolje ni kaj posebej novega, bolj kot forma je tukaj pomembna atmosfera, ki jo prinaša ulična umetnost v omejen in v marsikaterih primerih tudi še posvečen prostor. In smisel za humor in ironijo. Še zlasti simpatične so besedno-vizualne igre, enigme in rebusi, denimo Tiger Woods in safari, ki redefinirajo pop teme oziroma jih domiselno spravljajo v povsem nove vizualne sintakse. Privlačna je tudi svobodna izbira materialov, saj takorekoč ni medija, ki se ga avtorja ne bi lotila, dimenzije segajo od minimalističnih do ogromnih, seveda pa je v to menažerijo oblik vključen tudi ves danes skoraj obvezen nabor interaktivnosti in aktivne participacije obiskovalcev.

Silver&Angeles se sliši zelo udarno, pravzaprav se zdi, kakor da za vso spontanostjo stoji kakšna dobro usklajena marketinška strategija. Verjetno ne, četudi Veli Silver nikakor ni neznano ime na slovenski vizualni sceni, ob tem pa ima za seboj tudi precej urbanih intervencij v vrsti evropskih mest, pa tudi v Jeruzalemu in New Yorku. Kar simbolizira njegovo delo, je preprosto radoživost in vitalnost mlajše generacije avtorjev, ki se morda ne bodo zapisali v klasične zgodovinske antologije vizualnih umetnosti, zato pa so izredno pomembni za nekakšno gverilsko komponento na današnji likovni sceni, ki jo še v veliki meri obvladujejo zelo prozaični mehanizmi lažnih in namišljenih avtoritet. Z razstave Veli Silver&Amos Angeles