Tiskane izdaje
Benetke - Afrika na filmskem platnu je skoraj tako redek pojav kot sončni mrk. Seveda Afrika kot »ona sama«, kot celina s svojimi nepreštevnimi problemi (ne pa kot dežela, kjer »bogovi padajo na glavo«, kar smo lahko videli v uspešnici izpred nekaj let). Posneti film o Afriki (zmeraj pač s pomočjo evropskega denarja, najraje francoskega, drugače ne gre, saj afriška kinematografija ne obstaja) je zmeraj tendenciozno dejanje, povezano s takšnim ali drugačnim političnim sporočilom, pri čemer je vnaprej jasno, da to ne bo film, ki bi polnil blagajne. Že vnaprej je jasno tudi to, da se bo morda zavrtel na kakšnem festivalu, morda še na kakšnem televizijskem kanalu, ki ga financira Unesco. In to bo vse.
Takšna bo najbrž tudi usoda filma Teza, ki ga je s pomočjo Nemcev in Francozov posnel etiopski režiser Haile Gerima (1946). Šolal se je v ZDA in se od tam loteval afriških tem, za filme, ki so se predvajali v Cannesu in Berlinu, je prejel nekaj nagrad. Ustanovil je svoje producentsko podjetje, ki je, z omenjeno koprodukcijo, ustvarilo tudi ta film. Posvečen je sicer neposredno njegovi materi, ampak v bistvu je namenjen njegovi rojstni Etiopiji in vsem »črnim ljudem, ki se borijo za svobodo«, kakor je bilo tudi rečeno na koncu posvetila. Dolg je 140 minut, predolg, ampak v njem je štirideset let etiopske zgodovine, o kateri ne vemo tako rekoč nič.
Gledalcu je jasno, da v takem primeru ne bo iskal cineastičnih užitkov in formalističnih ekshibicij, pač pa se bo, če ni avrocentično nadut, pustil informirati o stvareh, ki jih ne pozna. Gerima se je zgodbe o svoji izmučeni deželi (in ta muka še traja) lotil skozi prvoosebno pripoved etiopskega intelektualca, ki je v času »božanskega« Haileja Selasija študiral v Vzhodni Nemčiji medicino. V Leipzigu je bila skupina etiopskih študentov, ki so domov vrnili v času po cesarjevi smrti, polni volje in načrtov, kako pomagati svoji deželi. A za Selasijem je v osemdesetih letih oblast prevzel polkovnik Mengistu, importiran sovjetski samodržec, ki je marksizem in leninizem uvajal s krvavo roko. Skupili so jo seveda tudi intelektualci, čeprav so prišli domov iz Honeckerjeve komunistične Nemčije. Takšen je osnovni tloris zgodbe, pravzaprav zgodovine, ob katerem pa si avtor ni mogel kaj, da ne bi pokazal tudi življenja v etiopskih vaseh, z vsemi kultnimi okrutnostmi in animističnimi globinami afriškega človeka. Film se - seveda, takšen je pač davek afriški ideji - konča z rojstvom pripovedovalčevega otroka, ki ga ima z bujno domačinko. Izdelek je slabo strukturiran, ampak živopisen, epsko razvlečen, zato pa poučen.
Rusija 1961
Aleksij German mlajši (njegov oče je velika avtoriteta ruske kulture), rojen 1976, je, se lahko reče, ljubljenec (izraz je ravno prav izrabljen) beneškega festivala. Tu je pred petimi leti prejel leva prihodnosti za film Zadnji vlak, pred dvema letoma je bil v tekmovalnem programu njegov film Garpastum, letos pa nastopa v istem programu s Papirnatim vojakom (Bumažnyj soldat). Tudi ta film je, kot omenjena dva, najprej in predvsem dobro opravljena formalistična naloga, ki temelji na scenografiji, v katero so položene irealne ali alogične podobe. Zgodbe je komaj toliko, da ima naracija vsaj abstraktni okvir, sicer pa smo večino časa potopljeni v blato nekje v bližini kazahstanskega kozmodroma, kjer potekajo bolj ali manj nedoumne dejavnosti. Smo leta 1961 in Jurij Gagarin se pripravlja na prvi polet v vesolje. Pravzaprav ga pripravljajo, v ospredju je zdravnik (in njegovi dve ženski), ki si beli glavo z vprašanjem, ali je več vredno človeško življenje ali slava njegove domovine, ki se je pravkar rešila Stalina. Od vsega premišljevanja ga kar naprej boli glava, na koncu pa celo umre. Obe ženski se vrneta v Moskvo, kjer živita skupaj do konca svojih dni, v spominih na moškega, ki sta ga klicali Danja (Merab Ninidze). - Takšen je en pogled. Zagotovo pa obstaja način, kako o tem filmu pisati z večjim rešpektom.
(Iz današnje tiskane izdaje Dela)
