Veter 
s severa

Kakor glavni junak v kriminalnem romanu je tudi avtor slavne milenijske trilogije Larsson že mrtev. Umrl je, še preden so njegovi romani postali svetovna literarna uspešnica. Zato se okoli treh knjig, Dekle z zmajskim tatujem , Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo, ter njegovega življenja že spletajo skrivnostne zgodbe, polne zarot, izdajstev in napetosti. Kdo je sploh bil Stieg Larsson? Ali je res umrl naravne smrti? In najpomembnejše: ali je res on napisal slavne knjige?

V svetu je bilo doslej prodanih že več kot petdeset milijonov Larssonovih knjig in prodaja še raste. V Sloveniji so bralci za zdaj pokupili pet tisoč izvodov. Tretji del Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo je pravkar prišel v knjigarne. V knjižnicah so čakalne vrste na trilogijo izjemno dolge. Švedi so po vseh treh knjigah že posneli filme, ki jih je mogoče videti tudi pri nas. Hollywood bo svojo verzijo, z Danielom Craigom in Rooney Mara (v filmu Socialno omrežje je igrala dekle Marka Zuckerberga) v glavnih vlogah, predstavil konec leta. Predvidevajo, da bo po ameriških filmih zanimanje za knjige še naraslo. Kot kaže, fenomenu Larsson ni videti konca, čeprav so knjige izšle že »davnega« leta 2005.

Življenje in smrt

Larssonovo življenje je že ponarodela zgodba, a vseeno nekaj biografskih temeljev – bil je novinar, levičar, aktivist (kot mladenič je odpotoval v Etiopijo in se za nekaj mesecev pridružil eritrejskim upornikom) in urednik časopisa Expo, ki je razkrinkaval rasiste, ekstremiste in neonaciste, zato je redno prejemal grožnje s smrtjo. Skupaj z življenjsko sopotnico Evo Gabrielsson sta zato v restavracijah vedno sedela obrnjena tako, da je eden vseskozi gledal, kdo vstopa skozi glavni vhod, drugi pa je pogledoval, kje je najbližja pot do zasilnega izhoda.

Larsson je bil je fanatični deloholik, pokadil je tri škatlice cigaret na dan, hranil se je s hamburgerji in nihče od njegovih prijateljev se ne spomni, da bi ga kdaj videl jesti zelenjavo. Novembra leta 2004 se je, ker ni delalo dvigalo, vzpel sedem nadstropij do uredništva Expa, doživel srčni napad in umrl. Njegove zadnje besede so menda bile: »Saj sem star komaj petdeset let!«

Nekaj mesecev prej je pri eni od švedskih založb pustil rokopise svoje trilogije – napete kriminalke, za katero je slutil, da bo nekoč uspešnica in mu bo prinesla denar, s katerim bo živel na stara leta. Milenijska trilogija je takoj po izidu kot cunami preplavila svetovne knjigarne in lestvice najbolj branih knjig. Fenomen Larssonovih uspešnic in zgodba njegovega življenja postajata izjemno donosno skandinavsko podjetje, za katero se zdi, da evre tiska hitreje kot ponatise njegovih treh knjig.

Kmalu so se pojavile zgodbe in teze o zarotah. Najprej teorija, da je šlo za umor, ki naj bi ga zagrešili ekstremisti, ki so mu že dolgo grozili. Kasneje je javnost razburkal boj za velikansko dediščino med njegovim očetom in bratom ter Evo Gabrielsson. Kmalu je Eva svet in Larssonove oboževalce vznemirila z izjavo, da ima pisateljev prenosni računalnik, v katerem je več kot polovica četrte knjige, ki naj bi jo pisal, preden je umrl. V zadnjem času tiskajo vedno več Larssonovih biografij, ki jih pišejo njegovi najboljši »prijatelji«.

Knjige, ki so sprožile nastanek novih knjig

Oscar Wilde je nekoč napisal, da biografijo vedno napiše kakšen Juda Iškarijot. V Larssonovem primeru to vsekakor drži. Prijatelj in aktivist Kurdo Baksi, ki je napisal knjigo Moj prijatelj Stieg Larsson, je v njej sicer prizanesljiv. Med drugim je objavil, da naj bi bil Larsson v resnici velik zapeljivec in da naj bi Evo varal z mnogimi ljubicami, kar seveda njegova življenjska sopotnica z gnusom zavrača kot laž in natolcevanje.

Baksi, ki je po rodu turški Kurd, piše tudi o naslednji zgodbi; Larsson je kot petnajstletnik opazoval, kako je skupina fantov posilila dekle, ta prizor in slaba vest, da ji ni pomagal, sta ga preganjala vse življenje. Menda je dekle kasneje poklical po telefonu in se ji opravičil, vendar ga je zavrnila. To zgodbo iz njegovega življenja lahko povežemo z opisom brutalnega posilstva glavne junakinje Lisbeth Salander v prvem delu trilogije in mnogimi prizori nasilja nad ženskami, ki jih v njegovih delih kar mrgoli.

Manj prijateljski je bil avtor druge biografije Anders Hellberg, ki je v njej podvomil, da je Larsson res avtor uspešnic. Sodelavci pri časopisu v številnih intervjujev omenjajo, da je bil Larsson sicer dober urednik, ni pa imel talenta za pisanje. Avtorji literarnih zarot zato omenjajo, da naj bi knjige pravzaprav napisala Eva Gabrielsson, ki je arhitektka in pisateljica. V enem od intervjujev za švedsko televizijo, ki ga lahko najdemo na internetu, Gabrielssonova zanika, da je ona avtorica knjige, vendar pa kasneje, ko govori o knjigi in njenem nastajanju, vseskozi govori v dvojini. Ko jo novinarka naravnost vpraša, zakaj dvojina, ji pove, da bo vse razložila v svoji knjigi, ki da jo piše in ki naj bi kmalu izšla. Knjigam o Larssonu očitno res ni videti konca.

Kdo je avtor?

Vprašanja o avtorstvu slavnih knjig so literarna stvarnost. O tem, ali je Shakespeare res napisal velike drame, obstajajo številne legende; mnogi menijo, da naj bi jih zares napisal kakšen njegov sodobnik, Christopher Marlowe ali Francis Bacon. Med velike dvomljivce Shakespearjevega avtorstva sodijo recimo Sigmund Freud, Mark Twain in William James in o tej temi je bilo napisanih veliko knjig. V eni boljših Contested Will njen avtor James Shapiro nikoli ne podvomi o avtorstvu Hamleta in Macbetha, ampak ga zanima, zakaj takšni dvomi in zgodbe sploh nastanejo. Kot meni, se to zgodi zato, ker vsaka velika umetnina vzbudi v bralcu ali opazovalcu vprašanje o odnosu med življenjem in umetnostjo. Takšne zgodbe kmalu postanejo del umetnine. Kot recimo skrivnost Mone Lize, ki to umetnino navdaja z avro, ki je postala večja kot sama slika. Kdo je pravzaprav na sliki? Zakaj skrivnostni nasmešek?

Skrivnosti

In če se vrnemo h kriminalkam. Ker so kriminalke skrivnostne, predvidevamo, da mora biti skrivnostno tudi življenje pisateljev kriminalnih romanov. Zanima nas, kakšen je um, ki je sposoben oblikovati natančen zaplet, si izmisliti grozljiv umor, ustvariti karizmatičnega detektiva in spraviti red sveta v nered. Larsson pri tem ni izjema, zlasti ker je mrtev in ne more odgovoriti na vsa logična in nelogična vprašanja.
Kraljica kriminalnih romanov Agatha Christie je, kot je znano, imela svojo skrivnost, njeno mirno življenje na angleškem podeželju le ni bilo tako mirno.

Leta 1926 je Agathi njen prvi mož Archie priznal, da ima ljubico in da jo zapušča. Agatha je služabnici napisala pisemce, da odhaja v Yorkshire, in za enajst dni izginila. V gozdu so našli njen avto, pisateljice pa nikjer. Ker je bila takrat že slavna, je njeno izginotje postalo glavna novica v časopisih. Pozneje so jo »našli« v nekem hotelu, v katerega se je prijavila pod izmišljenim imenom. Zatrjevala je, da se ničesar ne spomni in da je spomin izgubila zaradi depresije. Takoj so mediji ustvarili kar nekaj teorij o tem, kaj naj bi se bilo zgodilo, in resnica še do danes ni razjasnjena. Nekateri menijo, da je dejansko doživela živčni zlom, drugi so verjeli, da si je le želela povečati publiciteto, tretji spet, da se je želela maščevati možu – da bi policija mislila, da jo je ubil. O tem dogodku je napisana knjiga Agatha Christie in pogrešanih enajst dni, posnet je tudi odličen film Agatha z Dustinom Hoffmanom in Vanesso Redgrave v glavnih vlogah.

Detektiv

Gertrude Stein je sicer imela prav, ko je govorila o glavnem junaku kot mrtvecu, ampak pravo in glavno dinamiko zgodbe v kriminalnih romanih predstavlja detektiv, ki je izum viktorijanske Anglije. Ki je na neki način v tistem času predstavljal znanost in racionalnost. Ne čudi torej, da je Dickens prave in fiktivne detektive označil za edine prave predstavnike modernega sveta. Detektiv je v prvih kriminalnih romanih vedno povezan z izumi tistega časa, s fotografskim aparatom, telegrafom, vlakom ... Kakor telegraf ali vlak lahko detektiv preskoči čas in prostor, kakor fotoaparat lahko zamrzne čas. Detektivske preiskave, je napisal Dickens, so igre šaha, ki se jih igrajo z živimi figurami. Umori v prvih kriminalkah se vedno dogodijo v meščanskih hišah ali podeželskih vilah, to so prostori, kot pravi Walter Benjamin, ki kar hrepenijo po morilcu kot pohotna starka po ljubimcu.

Le detektivu, predstavniku javnosti, ki je največkrat prihajal iz nižjega stanu, je bilo dovoljeno, da je razkrival skrivnosti višjega razreda, gledal pod njihove postelje, brskal po predalniku ali predalih z njihovimi oblačili. Vse mu je bilo dovoljeno, zato so se z njim nižji sloji še posebej radi identificirali. Angleška pisateljica Kate Summerscale v večkrat nagrajeni knjigi The Suspicions of Mr. Whicher odlično in podrobno opiše delo in nenavaden poklic enega prvih detektivov v Scotland Yardu Jacka Whicherja, ki je raziskoval razvpiti in brutalni umor dečka iz leta 1860 in je kmalu postal prava medijska senzacija. Ljudje so na časopise in policijo pisali na tisoče pisem in v njih podajali svojo teorijo, kdo naj bi bil morilec. Prav ta primer umora dečka je povzročil eksplozijo detektivskih zgodb v 19. stoletju, ki so nastajale izpod peresa Edgarja Allana Poeja in Charlesa Dickensa. Detektivi so veljali za izjemne preučevalce in poznavalce človeškega značaja. Znali naj bi natančno razložiti telesno mimiko sogovornika, bleščico njegovih oči detektirati kot laž ali resnico. Viktorijansko obdobje je bilo navdušeno nad idejo, da lahko z obrazov in teles preberemo zgodbo, da lahko notranje življenje in misli posameznika obrnemo navzven, kot lahko obrnemo rokavico. Fiktivni brutalni umori so postali intelektualne uganke.

Kri v snegu

V zadnjih letih najboljši detektivski in kriminalni romani ne nastajajo več v Veliki Britaniji, ampak v Skandinaviji. Najbolj fatalni detektivi prav tako. Larsson je sicer odličen pripovedovalec zgodb in zapletov in njegova junakinja Lisbeth Salander je zanimiva mešanica Nikite in Lare Croft, drugi junak, ki nastopa v trilogiji, novinar Mikael Blomkvist, s katerim sodeluje Lisbeth, je včasih bolj medel in mevžast.

Ne more se recimo primerjati s Kurtom Wallanderjem, detektivom, ki ga je ustvaril Henning Mankell. Pisatelj, ki pol leta živi v mrzli Švedski, pol leta pa vodi gledališče v vročem Mozambiku in velja za angažiranega borca za človekove pravice. Bela prazna ledena pokrajina je kot nalašč za njegove napete in melanholične zgodbe. »Globok sneg. Mraz in tema,« kot piše, so njegovi prvi otroški spomini. Mati ga je zapustila, ko je bil še otrok. Živel je v majhni vasi. Stara mati ga je naučila pisati in pri šestih letih se je Mankell odločil, da bo postal pisatelj. Spominja se užitka, ko je odkril, kako besede lahko postajajo zgodba. Ko ga v nekem intervjuju vprašajo, kdo je njegov idol, odgovori: »Na steni v sobi imam svojo fotografijo, ko sem bil star osem let – deček na tej sliki je moj idol. Takrat so sile domišljije imele enako vrednost kot realni svet. Takrat je bila domišljija orodje mojega preživetja. Ko je moja mati izginila, sem si jo vsak dan izmislil v svoji domišljiji. Takrat sem bil najboljši.« Najboljša kriminalna zgodba je zanj Shakespearjev Macbeth – grozljiva alegorija podkupljive in pokvarjene želje po moči.

Detektiv Kurt Wallander zna biti prav tako poetičen kot njegov avtor in vendarle ima tudi vse druge lastnosti, ki jih mora imeti detektiv; je melanholičen, osamljen, obseden s svojim delom, nespečen, samodestruktiven in, kot je zapisal eden od kritikov, vedno naleti na trupla, ki so še v bolj grozljivem stanju, kot je njegovo telo. »Najbolj banalno življenje je obdano s svojo brezčasnostjo,« pravi. Je kot prvi viktorijanski detektivi – nekdo pač, ki vse življenje posveti analizi morilčevega uma in svojega življenja ne zna več ločiti od svojega poslanstva.
Larsson in Mankell sta v svojih delih izjemno kritična do švedske družbe, ki na svetu še vedno obstaja kot ideal socialne in neskorumpirane države. Vendar, kot pišeta oba avtorja, to ni res. Na Švedskem je ogromno neonacističnih skupin, rasizma, mafije, velikih razlik med bogatimi in revnimi, emigrantov brez pravic ... Zgodbe, ki jih lahko zapletemo in razpletemo le v kriminalkah.
 
Ker je Mankell pred kratkim napisal zadnji roman iz serije Wallanderjevih kriminalk, je na Norveškem severnem nebu vzšel novi zvezdnik kriminalnega romana – Jo Nesbø. Za njegove knjige sicer radi napišejo, da je novi Stieg Larsson, pa ni. Veliko boljši je. Harry Holle je njegov detektiv, poetičen, melanholičen, samodestruktiven ... V slovenščino je že preveden njegov roman Taščica, predzadnjo uspešnico Snowman (Sneženi mož) so lani v Veliki Britaniji razglasili za najboljši kriminalni roman leta, njegov zadnja kriminalka o Harryju Hollu Leopard pa je že nekaj časa prva na lestvici najbolj branih knjig v Sunday Timesu.

V zadnjem času predfilmov ne snemajo le za filme, ampak tudi za knjige – ti lahko najbolj prepričljivo bralcu pokažejo, kako zelo napete in grozljive so Nesbøjeve zgodbe.