Desperadosi velike depresije v Vikendovi predpremieri

Na Vikendovi predpremieri smo si ogledali film Državni sovražniki. Iz dvorane pa smo se tokrat preselili v kino pod zvezdami in zaključili sezono filmov na ljubljanskem gradu.

Objavljeno
20. avgust 2009 22.29
Mateja Košir/Ka.K.
Mateja Košir/Ka.K.

John Dillinger ni bil navaden ropar. Bil je tisti, ki je po tem, ko je oborožen planil v banko, pomiril čakajoče v vrsti: »Gospod, ne zanima me vaš denar, ampak bankin.« Bil je tisti, ki je talki v banki okoli ramen ogrnil svoj razkošni plašč, da gospe ne bi mrazilo. In tudi zato si je eden najbolj razvpitih zločincev ameriške depresije zaslužil svoj film. In Johnnyja Deppa v glavni vlogi. V okviru Filma pod zvezdami si lahko naši bralci brezplačno ogledate Vikendovo predpremiero filma Državni sovražniki.


John Dillinger (1903-1934)


Sin nasilnega prodajalca z zelenjavo, slab študent, mornar dezerter in neuspešen zakonec, tak je bil najprej John Dillinger. Potem pa ga je nekoč pivski kolega zvabil, da sta v pijanosti okradla lokalnega trgovca. Njun izkupiček je bil 120 dolarjev. Prijatelj se je na sodišču izrekel za nedolžnega, Johna pa je oče prepričal, da je krajo priznal. Sodnik se je odločil Dillingerja uporabiti za primer in ga je obsodil na dvajset let težkega zapora. Iz njega je po devetih letih prišel John Dillinger zločinec. Tam se je namreč spoprijateljil z roparji, ki so ga poučili o svojem poslu, mu dali naslove potencialnih tarč in ga nagovorili, da jih po uspešnih ropih spravi iz zapora. John je vse to tudi storil. In na koncu vse prostodušno tudi priznal. A kot pravi Bryan Burrough, pisec knjige, po kateri je bil posnet film Državni sovražniki in v katerem glavno vlogo igra Johnny Depp, Public Enemies: America's Greatest Crime Wave and the Birth of the FBI, 1933-34, »Dillinger ni bil borec, ampak ljubimec, brezmejno zagledan v svoje dekle Billie Frechette (v filmu Marion Cotillard) in znan po vljudnosti do vseh, ki jih je oropal«. Tega, kakšen je bil njegov konec, ne bomo zapisali, da vam ne bomo pokvarili filma. Ki je, razen nekaterih podrobnosti (v nasprotju z drugimi filmi o Dillingerju), poskušal biti kar najbolj podoben resnici: z avtentičnimi prizorišči in petletnim raziskovalnim delom je, kot se je izrazil Bryan Burrough, dosegel, kar uspe redkim: združiti zgodovino in hollywoodski mit.