Akademski državni Bolšoj teater iz Rusije
Festival Ljubljana
Cankarjev dom 24., 25., 26. in 27. 8.
Uprizoritev Onjegina v režiji Dmitrija Černjakova ni čisto brez sorodnosti z Bolšojevo prejšnjo, iz l. 1944 (!) izvirajočo postavitvijo, ki smo jo videli na festivalu leta 2002: obe sta scenografsko impozantno nameščeni (prejšnja še v starem stilu poslikane kuliserije, nova kot kubusni permanentni interier), osvetljeni pozorno, z lepotnimi chiaroscuro učinki; obe skrajno detajlirano vodita zborovsko množico. Černjakov pozna bleščavi Bolšojev odrski standard in mu želi zadostiti. Prav tako pa želi Onjegina interpretativno prebrati. Pri tem pokaže več iznajdljivosti in drznosti kakor občutljivosti in poglobljenosti v razmerju do glasbe.
Problem njegovega zastavka je po mojem nekoliko posiljena in premalo produktivna deromantizacija dela (ki ga navsezadnje le nosi romantična glasba). Černjakovova poudarjeno podružbljena vzpostavitev Onjegina kot igre uporabi stereotip o zborovalski »žurerski« ruski naravi. Usode - razmerja med protagonisti - so vselej na očeh omizja oziroma se razvijajo prek velikanske mize, odrskega žarišča, ki pa pomenljivost seva z nihajočo ravnjo: v prvi sliki npr. subtilno, v šesti (z Onjeginom, za katerega na Greminovem banketu »ni sedeža«) pa že hudo plakativno.
Podobno vprašljive so psihološke prestavitve v oblikovanju glavnih oseb, ki jih režiser vrže v stopnjevano zarobljen, škodoželjen, brutalen svet (podeželje) oz. v neznosno blaziranost oligarhičnega miljeja. Na Lenskega se spravi z nepojmljivim sadizmom. Kot oseba patetične (avto)koncepcije je pesnik relikt, zagrenjena groteska (kupleti - sicer Triquetovi), odvečnost, ki naj bo še v predsmrtnem monologu osmešena, saj mu arijo potujuje spaka sentimentalne starke. Tatjana se odziva čustvu v freudovskih koordinatah, vključno z otrplostjo in trzavico: njen »projekt« je pravzaprav osebna folie (dramatično postavljena pisemska scena). Najbolj »normalen« - in najmanj prezenten - je Onjegin, ki ga Černjakov zgublja; na ravni dramskega »razpleta« ga ima za absurd, tako kakor Lenskega. Skratka: uprizoritev je predvsem efektna, za sabo pa ne pusti dovolj substančnega. Prej praznost.
Glasbena izvedba ima pečat akademske žlahtnosti. Aleksander Vedernikov podaja opero amortizirano (s čimer mislim tudi stopnjevalsko-intenzivnostne neizkoriščenosti), v voljnih orkestrskih konturah (s čudovitimi pihalnimi soli), mestoma z vzburjenostjo in zastiranji v velikem zvočnem stilu, včasih tudi daljnovidnim dramaturškim napenjanjem (valček na podeželskem banketu).
Zasedba je bila dvojna. Z Lenskim ni bilo sreče. A. Dunajev je zbolel, Andrew Goodwin pa je žal tenor zgrešenega, prizračenega nastavka. Mikavni Tatjani, J. Ščerbačenko z dekliško mladim (in vendar vzdržljivim) glasom, T. Monogarova z gostejšo barvitostjo, intenzivnejšim pogledom vase in s poetičnimi piani. Igralsko enakovredni Olgi (S. Šilova in M. Mamsirova, žal goltno resonirana). V. Ladjuk je kot vitki obli bariton v Onjeginovem partu glasovni ideal (karizmatična zraščenost z vlogo še manjka); V. Sulimski je bolj temnikast, (pre)obloženo obrnjen vase; oba pa sta izjemno pozorna oblikovalca besede. Še Gremin, vloga, ki je (le) velika arija: A. Naumenko je zvensko-intonančno nekoliko olesenel (v nizkem sklepu je izginil); M. Kazakov je polno in avtoritarno sonoren, novi Nesterenko. Oba sta pela s široko mišljeno, samozavestno muzikalnostjo - dirigent jo je spoštljivo in občutljivo podpiral.
Ne glede na zapisane pripombe: za Ljubljano, ki si očitno želi svetovljanskih opernih dražljajev (če sklepam po bolj ali manj razprodanih štirih ponovitvah), je bil Onjegin dogodek. Bolšojevi obiski - in po možnosti ne le njegovi - pri nas tudi v prihodnje ne bodo le dobrodošli, ampak v zdajšnjih domačih razmerah kar nujni, sicer bomo pozabili, kaj opera sploh je. Ne preostane nam torej nič drugega, kakor da se toplo priporočimo Festivalu Ljubljana.