Manifest kot uspešnica

V času svetovne gospodarske krize so filozofi Slavoj Žižek, Mladen Dolar, Rajko Muršič in Božidar Debenjak predstavili še kako aktualno slovensko izdajo Komunističnega manifesta.

Objavljeno
10. september 2009 22.26
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Ljubljana - Kdo še sploh potrebuje komunizem in Komunistični manifest, je bilo najpogosteje zastavljeno tiho vprašanje na včerajšnji predstavitvi ponovne slovenske izdaje Komunističnega manifesta, knjižice s programom Zveze komunistov, ki je sprva izšel 21. februarja 1848 v Londonu. Napisala sta ga ustanovitelja in teoretika komunizma Karl Marx in Friedrich Engels po naročilu Zveze komunistov. V slovenskem prevodu je ponatis izšel pri založbi Sanje v prevodu dr. Božidarja Debenjaka in z upoštevanjem prevoda Ceneta Vipotnika.

 

Skromno redčo knjižico, ki je imela v svoji zgodovini precej različno vlogo, so v Miklošičevem parku v svet pospremili profesorji, ki so besedilu dodali tudi nekaj spremnih misli. Kot skupni povzetek pri iskanju odgovora na današnjo krizo kapitalizma, le še eno v nizu, pa bi Marx morda dejal: »Saj sem že zdavnaj (na)povedal.«

 

Komunistični manifest je hudičevo resno branje, saj so v njem iskali odgovore tudi neoliberalni ideologi, prav tako so uresničevanje nekaterih zahtev iz Komunističnega manifesta že zdavnaj za svoje vzele tudi zelo desničarske kapitalistične ureditve. Vse to meče begajočo luč na progam novonastale stanke komunistov, ki je na polovici 19. stoletja stopila iz ilegale na meščansko politično prizorišče.

 

Kot je povedal prevajalec Božidar Debenjak je Komunistični manifest kljub 150-letni starosti preživel številne revolucije in je še vedno aktualen, saj ostaja analitičen in natančen pri definiciji glavnih sestavin kapitalizma. Mladen Dolar je pojasnil, da je bil glavni namen Komunističnega manifesta dati pošasti, imenovani komunizem, besedo, lik in podobo. To je namreč tedanja nova komunistična stranka potrebovala. Čeprav je manifest izšel v revolucionarnem letu 1948, so šle revolucije tistega leta mimo njega in se je šele v oktobrski revoluciji manifestiral kot resničnost. Takrat je za kapitalistični del sveta postal komunizem nekaj povsem fizično oprijemljivega in tudi resnična grožnja. Iz nedoslednosti praktične manifestacije Komunističnega manifesta so se družbe različnih odtenkov socializma trasformirale v kapitalistične. Usoda manifesta je bila sprva pozaba, pozneje nevtralizacija, ob še eni »zadnjih« kriz kapitalizma pa že prava prodajna knjižna uspešnica.

 

Rajko Muršič je opozoril na prekletstvo kapitalizma, da je vedno »korak pred drugimi«, kar mu omogoča stalno preživetje, saj je kapitalizem v svoji sposobnosti izkoriščanja in izžemanja vedno v prednosti pred izkoriščanimi. Po njegovem mnenju se je delavski boj preselil v kulturo oziroma v popularno kulturo, na polje avtorskih pravic, kjer je vsakršno brezplačno snemanje glasbe ali filmov z interneta majhen udarec kapitalizmu in globalnim korporacijam.

 

S tem se je strinjal tudi Slavoj Žižek, ki - odkar je v neki trgovini prebral napis, da uporaba piratskih kopij filmov zadaja smrtne udarce kapitalizmu - gleda le piratske kopije filmov. Sicer pa je o Komunističnem manifestu kot eden prepričanih komunistov natresel celo vrsto bizarnih misli in presenetljivih zaključkov: od nejasne definicije sedanjega proletariata, podpiranja inštituta univerzalnega dohodka ter nuje popolne redefinicije uresničevanja komunističnega projekta. In - kot je pri njem v navadi - je najprej sklenil svoje razmišljanje z vulgarno šalo (»Ker se to pač od mene pričakuje«), nato pa parafraziral znamenito 11. Marxovo tezo o Feuerbachu in dejal: »Do zdaj so intelektualci in filozofi samo prašili jajca tistim, ki so na oblasti, gre za to, da jim jih odrežemo.«


Iz petkovega Dela.