Nisem v mainstreamu. Nisem Paris Hilton

Stand-up komik Doug Stanhope že dvajseto leto nastopa po klubih, gledališčih, festivalih in sorodnih prizoriščih v Severni Ameriki, zadnjih nekaj let pa tudi v Veliki Britaniji in Skandinaviji. Maloštevilni Slovenci, ki poznajo njegovo delo, so zanj najverjetneje izvedeli na spletu. Stanhope se namreč lahko za širjenje slovesa »okrutne in nenavadne« komike, kakor jo oglašuje, zahvali predvsem oboževalcem, ki piratske posnetke njegovih nastopov - to ga zadnje čase dokaj tare - prizadevno objavljajo na spletišču YouTube. Stanhope je imel od 1. do 6. septembra angažma v glavni dvorani Leicester Square Theatra v londonskem West Endu. Po prvem nastopu naju je neki uslužbenec gledališča popeljal skozi zaodrje in nama odklenil vrata v zanikrno uličico za zgradbo. Tam je Stanhope, odet v plašč in pokrit z volneno kapo, začel v svoja smolnata in prekašljana pljuča - »Imam prašičjo gripo. Gotovo je prašičja, saj ima vse simptome navadne gripe, povrhu pa sem še neznansko paranoičen.« - verižno srkati eno cigareto za drugo ter med požirki budweiserja ustrežljivo odkrakal odgovore, ki jih boste brali.

Nova usmeritev

Ena Stanhopovih najzgodnejših šal se je glasila: »Punco sem hotel pofukati med joške. Rekla je: 'Kako pa boš poskrbel, da bom imela še jaz kaj od tega?' Odvrnil sem ji: 'Tik pred orgazmom te bom nehal boksati v glavo.'« Poglavitni vir smešnega tu sploh ni v šali, ampak v golem dejstvu, da jo je komik v klimi liberalne politične korektnosti sploh povedal. Gre torej za nekoliko bolj dodelano različico katerekoli kletvice, ki jo prav zaradi njene nedopustnosti z užitkom ponavlja majhen otrok. Stanhope se je v kasnejših letih posvetil manj elementarnim komičnim premlevanjem o politiki s poudarkom na problemu svobode posameznika - je prepričan libertarec -, zdaj pa prehaja k še bolj kočljivim temam spolne nezadostnosti, bolezni in podobnega.

Ali namerno iščeš stvari, ki ljudem pridejo bliže in bolj do živega?

Mislim, da mi takšnih stvari v resnici zmanjkuje. Pokuril sem jih. Povedal sem že vse, do česar sem bil sploh lahko strasten. Najti moram novo usmeritev ali pa nehati.

Ko razlagaš o pomanjkanju intimnosti pri seksu in velikem čustvenem naboju previjanja rane prijateljici, ki so ji pred kratkim naredili mastektomijo, je to torej tvoja nova usmeritev? Si prizadevaš za to?

V bistvu gre za nov pristop k vicem o kurcih oziroma za pomanjkanje takih vicev. Nisem pa prepričan, da si sploh za kaj prizadevam. Zanima me le končno število stvari in le za redkokatero sem res zavzet.

No, za nekaj si že moraš prizadevati.

Ja, za nekaj novega. Povedal sem že vse, kar se je dalo. Še vedno sem jezen na iste stvari kot vedno, to se ni spremenilo. Ampak dozdeva se mi, kakor da imaš za vse na voljo samo en poskus. Lani sem petnajst minut točke posvetil zdravstvenemu zavarovanju. Zdaj je zdravstveno zavarovanje še aktualnejši problem in zato, ker sem o njem pripovedoval že lani, imam občutek, kakor da bi prezgodaj prodal delnice. Skušam torej najti kaj novega, to je vse.

In kako se pozornost preseli z vica o fukanju med joške in se osredotoči na človekovo nesvobodo v korporativnih sistemih?

Pač zrasteš kot človek, ampak rast se nekje neha. Postaraš se in vse tisto, kar te je motilo, doseže neki stadij, ki ... Ne rastem več tako hitro, kakor bi moral, da bi se moj humor širil in me zato še naprej zanimal.

* * *

Stanhope v odgovorih pogosto zaide v tematske vode, po katerih brede med svojo točko. O občutku, da njegova kariera stagnira, govori tudi med nastopom: »Brez navdiha sem. Nekaj se mora zgoditi, da se spet vrnem v igro. Še boljši 11. september ali kaj takega. O čem naj govorim? V nedeljskem Independentu sem prebral nekaj, kar me je spet malo požgečkalo. Južnoafriške lezbijke menda živijo v strahu pred vzgojnimi posilstvi. O tem nisem napisal še nič, vendar mi je vnelo tisto edino preostalo sinapso. Da ne bo kdo rekel, da mi je vsega zmanjkalo. Vzgojno posilstvo bom gotovo uvrstil v svoj leksikon. Sicer pa se mi ne dogaja čisto nič. Udobje komika uniči.1«

Napadalnost

Teoretik John Limon pravi, da stand-up komik občinstvu s svojo točko odpira vrata v sfero zavrženega - tistega, kar družba zavrača, hkrati pa je z njo neločljivo zvezano. Na primer, legendarni Richard Pryor, črnec iz geta, je nenehno obujal temo rasizma v družbi, ki si je na vse kriplje dopovedovala, da je čas segregacije in linčanj pustila za seboj. Občinstvo, trdi Limon, lahko komikova sovražna in nevarna stališča sprejme in se jim smeje, ker so varno spravljena za zaslonom komikove igre. Stanhope te spravljivosti ne zmore. Njegova preznojena, prepita, prekajena, prav nič milozvočna in tokrat tudi pošastno krehasta pojava - ob nekem posebno hudem napadu kašlja se je moral na odru oprijeti mizice, da ni padel - njegova stališča kvečjemu ojačuje, nikakor pa jih ne dela prijaznejših gledalcu oziroma poslušalcu.

Tvojo komiko pogosto opisujejo kot napad. Pustiva pri miru navadno žaljivost. Ljudje se dejansko počutijo napadene.

Ja, gre za napad proti nemoči posameznika, da bi povzročil spremembe. Lahko stopim na oder in se derem. Spremenilo se ne bo nič, zato pa lahko vsaj povem, da ima Garfunkel's zanič pico ali da mora imeti ženska pravico do splava. Saj je vseeno, karkoli me jezi. Dejansko gre za napad, vendar je brez haska.

Pri tvojih točkah se človeku nikoli ne zdi, da gre docela za nastop, za igro. Občinstvu ne mežikaš, ne daješ mu misliti, da se samo hecaš. Misliš, da je prav ta odsotnost igre vir ostrine tvoje komike?

Nekaj takega sem mislil, ko sem govoril o observacijski komiki. Observacijski komik reče: »Hej, ali ni tole noro?« Že, ampak s tem, da si stvar zgolj izpostavil, je nisi niti malo spremenil.

* * *

O komičnih opažanjih pravi Stanhope naslednje: »Ta lasvegaški, observacijski komični slog sovražim prav zato, ker ga ne spremlja niti malo ogorčenja. 'Kaj je narobe s temi letalskimi prevozniki?' Res, kaj je z njimi, Jerry [Seinfeld, op. p.]? Prav imaš, na kozlanje mi grejo s svojimi varnostnimi pregledi, sedeži v vzravnanem položaju in vsem tem sranjem. Koga ubijeva, Jerry? Kdo je odgovoren za vse to? Poiščiva njegovo hišo in mu zažgiva vrtno lopo. Naženiva mu strah v kosti! Ugrabiva mu pamža, kaj praviš, Jerry? Kako, nič ne bova naredila? Bova samo opazila in šla naprej?«

Bližnji

Vsaka komika je toliko bolj napadalna, če lahko njeno kočljivo stališče prek poistovetenja navežemo na svoje najbližje. In zgodbe, ki jih Stanhope napleta v svojih točkah, so pogosto neprijetno avtobiografske. Tokrat je zbranim v zabavo na kratko povzel potek evtanazije lastne bolne matere. Potem ko je mati použila vse razpoložljive tablete, so se bližnji zbrali okrog njene postelje »in pripovedovali vice, dokler je ni vzel morfij«. Treba je bilo torej povprašati, koliko ta neprizanesljivost stane.

Ljudem v svojih točkah ne prizanašaš. Ne prizanašaš sebi, ampak neprizanesljivost do sebe ni tako zahtevna. Bolj zanimivo je, da ne prizanašaš najbližjim. Že ves čas veliko govoriš o svoji materi.

Ona je v to privolila. Pri drugih ljudeh pa sem opazil, da z leti o marsičem ne smeš več govoriti, še posebej, odkar se je tako razcvetel internet. Zdaj o materi spregovorim le redko, ker ima pomoč pri samomoru zakonske posledice. Pač, že vsak peder ima telefon z videokamero in se z njo obnaša kot turist, ker bi strašno rad na internetu objavil kaj butastega. Če sem včasih prevaral punco ali ženo ali če sem si omislil kurbo, sem to lahko zaupal poslušalcem v komičnem klubu, saj niso mogli nikomur povedati. Bil sem pet tisoč kilometrov od doma in nihče me ni poznal. V veliki meri prav zaradi tega ne maram telefonskih kamer. Prizorišču komedije vzamejo vso svetost, saj v njem ne morem več biti popolnoma odkrit. Na primer, bil sem na ekstaziju skupaj s prijateljem, ki je gasilec. No, ta prijatelj ima druge prijatelje, ki brskajo po internetu, in če kaj zgobcam, lahko pogrne na testu scalnice. Skratka, teže je biti anonimen.

Mati je torej privolila. Kaj pa svakinja, o kateri si rekel, da je bila »edina turobna pizda«, ki se je tvojemu bratu »pustila dvakrat pofukati«?

To sem moral dejansko spremeniti. Prej je bila »debela pizda«. Blazno debela je.

Zanimivo je, da jo je v razlagi, zakaj vse ti gredo na jetra njeni soverniki in sonarodnjaki Judje, zmotilo ravno to.

Taki so pač ljudje. Če komu rečeš »zamorec«, si boš na glavo nakopal vse njegove prijatelje. Če mu rečeš, da je grd, pa bo moral to prenašati sam. Ona tako ali tako ne gleda mojih stvari. Že zdavnaj je ugotovila, da je proti temu, kar delam. Ampak če že kdaj kaj sliši, ima raje, da jo ozmerjam s pizdo, kot pa da rečem, da je debela.

Torej se ne pogovarjata.

Glede nekaterih reči moram biti malo obzirnejši. Občinstvu je čisto vseeno, če ne omenim, da je debela, bolj moram upoštevati, kdo vse lahko to sliši pozneje. Drugače pa nisem Jay Leno. Ni mi treba hoditi po jajčnih lupinah, da se ne bi zameril kakšni zvezdi. Samo kadar gre za osebne stvari.

Ali slavni ljudje nimajo dostopa do sfere, v kateri se giblješ, in ti zato ne morejo škodovati, ali jim je vseeno?

Nisem v mainstreamu. Nisem Paris Hilton. Kadar se oglasim, mi ne prisluhne vsa ameriška kultura, ampak samo peščica ljudi. Po drugi strani pa živim v majhnem mestu. In če bi kaj rekel o zaostali punci v štacuni z darovano robo, ki moli petdolarske bankovce proti luči, kakor da bi res vedela, če bi bili ponarejeni, potem bi ji to lahko prišlo na ušesa.

Judje, Irke in britanski podložniki

Potem ko komik v točko neprijazno zakuha starše, brate in sestre, je precizno usmerjena agresija do širših družbenih skupin le trivialen korak. V točki, katere posnetek je Stanhopov zadnji DVD No Refunds, slišimo tudi razlago o tem, zakaj vse so mu zoprni Judje. Ta kos2 je Stanhope po lastnih besedah napisal, ko se je zavedel, da je judovstvo edina veroizpoved, ki je v svojih točkah še ni kritiziral. Leta 2006 pa ga je na komičnem festivalu v Kilkennyju občinstvo izžvižgalo, ko je pripomnil, da ga poplava primerov homoseksualnih zlorab irskih otrok s strani katoliških duhovnikov ne preseneča. Dečki naj bi se duhovnikom namreč zdeli privlačnejši od Irk. Naslednji dan se je o tem divje razpisal časopis Irish Daily Star.

Na kaj od tega dvojega se je občinstvo huje odzvalo?

Zaradi kosa o sovraštvu do Judov mi nikoli nihče nič ne reče. Na Irskem pa je bil problem samo v tistem konkretnem občinstvu. Niso prišli gledat mene, ampak Daro Ó Briaina.

Ampak kaj je bilo problematično?

Medije, ki so o tem poročali, je zmanipuliral moj menedžer. Navaden slab nastop je spremenil v novico na prvi strani. S tem se ukvarja. V resnici je šlo za popoln nedogodek.

On pa je to prevedel v: »Irke so pregrde, da bi jih kdo posilil!«

Iz vsega skupaj je naredil medijsko gonjo.

Na svojih nastopih si gotovo videl precej užaljenih ljudi.

Od začetka že. Zdaj pa prejkone pridigam koru in se nikomur ne zdi, da sem naredil kaj žaljivega.

Se ti je kdaj zdelo, da imajo užaljenci prav?

Niti ne. Na začetku kariere sem tu in tam koga rahlo užalil, ampak ponavadi ne s tistim, kar sem povedal med točko.

Se ti je kdaj kdo smilil? Te je imelo, da bi se komu opravičil, ker si ga s povedanim prizadel?

Nikoli nikogar ne prizadenem namenoma.

Ampak zgodi se.

Se.

* * *

Londonsko občinstvo je športno in celo navdušeno sprejelo tole Stanhopovo nič hudega hotečo kolektivno obsodbo: »Mislil sem, da ste se iz tega, da nam je predsedoval George Bush, vedno norčevali ironično, v smislu: 'Kako si drznemo norčevati se iz kateregakoli demokratično izvoljenega funkcionarja, ko pa sami toleriramo to pravljično, domišljijsko sranje?' Ampak te ironije ne razumete. Jaz vsaj ne prisegam na monarhično predstavo, da je kri lahko manjvredna, vi pa to kar vsrkavate, vi kamenodobni, ritolizniški klečeplazci.«

Stanhopa za predsednika

Stanhope je kratek čas kandidiral za predsednika ZDA na listi libertarske stranke, vendar je maja 2007 od kandidature odstopil. Lani je galantno ponudil pomoč deklici, ki jo je tiranska mati, republikanska kandidatka za podpredsednico, iz lastnih političnih interesov silila v materinstvo in zakon.

Zakaj si odstopil od predsedniške kampanje?

Zaradi preobilja predpisov, papirologije, birokracije in zato, ker se nisem zabaval.

Zakaj se nisi zabaval?

Ker sem moral odgovarjati za vsak novčič, za katerega bi kdo lahko mislil, da je bil prispevek h kampanji. Imeli smo težave z računovodstvom in sivimi območji zakona. Čeprav kampanja tako ali tako ni vodila nikamor, bi mi, če bi kaj zajebal, grozile šestmestne globe. Pri meni niso zajebi nič neobičajnega, za šestmestne globe pa nimam denarja.

Kaj pa se je zgodilo s skladom, s katerim naj bi pomagal Bristol Palin, da bi splavila? Ona te ponudbe ni izkoristila.

Tudi to bom še vključil v svojo točko. Gre za še en primer tega, da sem pogosto edini, ki razmišlja na določen način. Ogromno ljudi se pojavlja od nikoder in me prosi za denar, čeprav ne razmišljajo tako kot jaz. Libertarska stranka se je zaradi mojih nastopov distancirala od mene, hkrati pa me brez pomislekov še naprej žica za denar. Klicarijo me tudi s fondacije za nično rast prebivalstva: »Veseli nas, da nas podpirate. Prosimo, pošljite nam petindvajset dolarjev.« Pa iz združenj ateistov. Ateizem je teorija, ne cilj, za katerega bi si bilo treba prizadevati. Oni pa bi vseeno radi petindvajset dolarjev: »Ljudje bi radi razumno razmišljali, pa nimajo denarja. Prosimo, pomagajte.« Jaz pa si mislim: »Kaj je zdaj to za en drek? Ko jaz govorim o teh stvareh, me nihče ne podpira. Zdaj pa se je od nekod vzela organizacija, ki hoče denar.«

Plačevati splave ženskam, ki zanje nimajo denarja, pa se ti zdi vredno, kajne?

Jasno. Letos smo darovali v imenu nekega tipa, ki je ubil zdravnika za kazen, ker je opravljal splave. Darujemo vsako leto.

* * *

Stanhope utemeljuje pravico do splava na dva načina. Najprej s pravico do lastnine: »Koliko tvojega telesa je v lasti vlade? Če na to odgovoriš kakorkoli drugače kot 'Nič, jebemti', potem pljuvaš v lastno skledo in privoljuješ v neke vrste sužnost. Lahko na primer trdiš, da je zemlja skupna stvar in da ne more biti v nikogaršnji lasti, ampak telo je tvoje! Samo tvoje, in z njim lahko počneš, kar hočeš. Če te na koncu preveč boli, ga lahko tudi izklopiš. Če ugotoviš, da v njegovi kleti stanuje kdo, ki ne plačuje najemnine, ga lahko mirno izseliš. Tu ni nobenih pravic do skvotanja. Spizdi, klošar!«

Po objavi izsledkov statistične študije Oregonske državne univerze, ki pravijo, da se ogljikov odtis Američanke, ki rodi enega otroka, poveča za šestkrat, pa tudi s pragmatičnega, ekološkega zornega kota: »Splav je najbolj zeleno dejanje, kar jih lahko storite. Če vam je sploh kaj do okolja. Ko naslednjič vidite hibridni avto z otroškim sedežem, mu razfukajte okna kakor v Klubu golih pesti, ukradite otroški sedež in na njegovem mestu pustite kondom. Vaše maternice so najhujši onesnaževalci na planetu, hujši od tisočerih kemičnih korporacij.«

Svoboda

Kadar Stanhope v svojih točkah zagovarja nedotakljivost posameznikovih svoboščin, je najjasnejši, najudarnejši, najbolj nedvoumen in pogosto tudi najbolj smešen. Toda preden sva se poslovila, sem ga moral podrezati vsaj z najbolj naivno kritiko libertarstva.

Izjavil si, da serija Deadwood pripoveduje o tistem, na čemer je bila zgrajena Amerika, namreč o »robatem individualizmu«. Se strinjam, ampak to je videti takole: preprodajalci drog in orožja z balkonov opazujejo, kako se vsi ostali opotekajo po konjskem dreku, na koncu pa je treba za to, da posli tečejo naprej, opraviti krvno daritev.

In?

Robati individualizem je tvegana reč.

Oh, normalno. Nobenega dvoma ni, da so vsa moja libertarska prepričanja popolnoma sporna. Gre za idealistično teorijo, ki zahteva nekaj zaupanja v človeško naravo. In zaupanja do človeških bitij ne znajo dolgo ohranjati niti najboljši pijanci, kar jih poznam. Ampak veš, kaj? Če je naša vrsta že zapisana pogubi, lahko tačas vsaj pijančujemo. •

1 Stanhopovo točko sem posnel zakonito, saj so pred predstavo prepovedali snemanje slike, snemanja zvoka pa vsaj izrecno ne.

2 Kos, v angleščini »bit«, je zaključen tematski sklop znotraj komikove točke. Za razjasnitev terminologije se zahvaljujem Boštjanu Gorencu - Pižami.

Doug Stanhope o Sarah Palin (video je v angleščini):



Iz Sobotne priloge