Verjamem samo, da bom šel v nebesa

Poet, feminist, levi socialist, vegetarijanec. Karl Frederik Lukas Moodysson je z uspešnico o najstniški lezbični ljubezni v mestecu Åmål Pokaži mi ljubezen (Fucking Åmål, 1998) dvignil na noge švedsko kinematografijo in »zagrozil«, da bo postal eden najuspešnejših švedskih izvoznih artiklov po Ingmarju Bergmanu in Greti Garbo. Ne nazadnje, celo Bergman je film javno označil za mojstrovino. Z naslednjim filmom Skupnost (Tillsammans, 2000), duhovito alegorijo o hipijevski skupnosti v sedemdesetih, je še potrdil prvi uspeh. Dokler ni z brutalno realistično dramo o seksualnem suženjstvu Za vedno Lilja (Lilja 4-ever, 2002), o šestnajstletni deklici iz nekdanje Sovjetske zveze (Oksana Akinšina), ki je pahnjena v prostitucijo, dokazal, da mu ležijo težke socialne teme.

Po dveh eksperimentalnih izletih - A Hole in My Heart (2004), »arzenal grdosti, ki vključuje vse, od seksualnega nasilja do bruhanja«, in Container (2006), s katerima je zmedel in razdelil občinstvo - se je spet odločil za klasično zgodbo in »družbeno angažirano« tematiko. Mammoth (Mamut), švedsko-dansko-nemška koprodukcija o mladem bogatem newyorškem paru, ki predstavlja razviti razvajeni zahodni svet, in njuni filipinski varuški, očitno predstavnici tretjega sveta, je tako njegov prvi film v angleščini in prvi visokoproračunski projekt z zvezdniško zasedbo. Situirani par sta Gael García Bernal in Michelle Williams, preveč vpeta vsak v svojo službo, da bi opazila, da je njuna hči bolj navezana na filipinsko varuško kot nanju. Ta je morala zato, da je nadomestna mati beli deklici, zapustiti svoja otroka na Filipinih, ki sta prepuščena sama sebi. Tragedija na Filipinih v junakih sproži premislek o človeškem bivanju in vrednotah.

Priložnost za pogovor z Moodyssonom se je ponudila na 15. sarajevskem filmskem festivalu, po javnem pogovoru v festivalskem šotoru Kava z ... Kljub vročini je sedel tam s črnim širokokrajnim klobukom na glavi in spominjal na amiša. Resen, molčeč, odmaknjen. Po posredovanju direktorja festivala je privolil v deset minut pogovora, ki sva jih raztegnila na dvajset. In vendar čas z Lucasom Moodyssonom teče drugače. Veliko molči. Njegovi stavki so takšni, kot bi jih trgal iz sebe z muko. Mogoče bi bilo bolje, če bi govorila v švedščini.

Kaj se je zgodilo, da ste se pri triindvajsetih, ko ste imeli za sabo pet pesniških zbirk in roman, nenadoma odločili za film?

Ne vem. Najbrž sem se začel dolgočasiti. Poleg tega sem takrat dobil prvega otroka in začel pisati scenarij za Pokaži mi ljubezen.

Kriv je bil otrok?

Otrok ti da izkušnjo, da nisi več center univerzuma. Spremenil sem se. Nisem se več ukvarjal le sam s sabo, ampak sem se odprl navzven. Pred tem sem pisal scenarije z veliko krvi, nasilja. Tudi ta se je začel tako, o sestrah, ki imata za soseda množičnega morilca. Toda nenadoma je postalo bolj zanimivo prisluškovati, kaj se sestri pogovarjata, kaj si želita v življenju, o čem sanjata.

In nastal je film, ki ga je Bergman oklical za mojstrovino. Kakšen odnos imate do Bergmana vi osebno? Nekje sem prebrala, da vas je zelo zaznamoval film Fanny in Alexander.

Takrat, ko sem ga gledal, sem bil tudi sam še otrok. Kar se Bergmana tiče, ne morem reči, da je imel name kakšen poseben vpliv. Gotovo je zelo močna figura; mnogo filmarjev se mu poskuša ali čim bolj približati ali čim bolj oddaljiti od njega.

Film Skupnost, ki govori o sedemdesetih letih, je takrat razdelil švedske kritike. Očitali so vam, da napadate generacijo vaših staršev.

Zame to ni film o sedemdesetih, ampak bolj o tem, kaj se zgodi, če toliko ljudi stisneš v eno samo hišo. Hotel sem narediti alegorijo o ... skupnosti pač. Zanimali so me konflikti, ki se zgodijo vedno, kadar si »preblizu«. Seveda sem hotel malo tudi kritizirati. Biti malo ironičen, komičen, ne nazadnje je to komedija. Poglejte samo kostume ... Mislim, da nobeno drugo desetletje ne nosi v sebi takšne komičnosti.

Veljate za družbeno angažiranega avtorja in tudi sami ste veliko govorili o tem, da vas v filmih zanima predvsem sporočilo, družbenopolitična angažiranost.

Raje bi rekel, da me zanima etika, morala. Mislim, da se umetnik ne bi smel ukvarjati s stvarmi, o katerih je popolnoma prepričan. Sam želim v sebi ohraniti ta občutek nenehnega dvoma. Veliko je stvari v mojem življenju, o katerih sem zelo prepričan, toda delam filme o stvareh, o katerih nisem.

Ko ste posneli film Za vedno Lilja, brutalno dramo o prostituciji, ste rekli, da ste hoteli narediti film o »božji dobrohotnosti«. Precej čudno, glede na to, kako krut in brezizhoden film je.

In vendar je v njem nota božjega. Lilja je bil moj edini film, za katerega sem čutil, da je nekdo vstopil v mojo glavo in mi rekel: To moraš storiti. In da, to informacijo sem sprejel v hipu.

Edini film, pravite?

Ja, drugi so bili dolgotrajni procesi. Ki so zahtevali veliko časa, veliko razmišljanja o tem, kaj želim povedati z njimi. Lilja za vedno je bil film, pri katerem sem v trenutku vedel, kaj moram narediti. Ko sem začel pisati, je bilo, kot bi mi nekdo polagal stavke v glavo. Nikoli nisem imel takšnega zaupanja v to, kar delam. In nikoli nisem tako tvegal kot takrat.

Čeprav ste menda na začetku hoteli narediti »religiozen film«?

Da, na začetku nisem razmišljal o filmu, ki bi se ukvarjal s prostitucijo v Vzhodni Evropi. V njem sem hotel imeti Jezusa. In to mislim dobesedno - fizičnega Jezusa, ki bi spremljal dekle na njeni poti. Toda tega nekako nisem mogel izpisati. Ni šlo.

In tako je v filmu ostal trinajstletni deček kot alegorija angela?

Ja, šele mnogo kasneje, ko je film že prišel ven, sem se nenadoma zavedel, da se je Jezus iz prvotnega scenarija izrazil skozi Volodjo, skozi tega zlorabljenega dečka, ki pomaga Lilji.

V vseh vaših filmih raziskujete življenje skozi oči otroka oziroma adolescenta, tako v Pokaži mi ljubezen, celo v Skupnosti, v Lilji, sploh pa zdaj v Mamutu.

Od nekdaj me je zanimala perspektiva otroka. Morda zato, ker ... Mislim, da so otroci in najstniki veliko bolj ranljivi. Karkoli se zgodi okrog njih, pušča v njih veliko globlje sledove kot v nas. Odrasli se laže zavarujemo.

Najbrž trije otroci pomagajo pri »procesu spominjanja« vašega lastnega otroštva?

(nasmešek) V resnici sem od nekdaj imel zelo močen občutek, kako je, ko si otrok. (molk) Ko odrasteš, izgubiš določene stvari v življenju. Izgubiš nekaj drznosti in nekaj domišljije, ta široko razprti pogled na stvari. Mislim celo, da so nekateri odrasli v procesu odraščanja izgubili preveč in pridobili premalo. In pomembno se mi zdi, da ne pozabiš osebe, kakršen si bil, ko si imel osem ali šestnajst let. Morali bi se spomniti, kakšno glasbo smo poslušali in kakšne občutke, želje in sanje smo imeli kot otroci. Ta oseba je še vedno del tebe. In ja, mislim, da bi bil svet drugačen, če bi bili vsi v stiku s svojim notranjim otrokom.

Tudi glavni igralec Mamuta Gael García Bernal, moški del zahodnega, dobro situiranega para, je »še vedno otrok«. Ukvarja se z računalniškimi igricami, medtem ko je njegova ženska tista, ki nosi odgovornost, bolečino.

To je res. A po drugi strani se mi zdi, da mu to oprostimo prav zato, ker je res kot otrok, iskren, naiven in predvsem odprt do sveta. Ni ciničen, ni zaprt, vse sprejema ... In, kar se mi zdi bistveno, Leo (Bernal) nosi v sebi občutek, ki ga mnogi ljudje, sploh v bogatih predelih tega sveta, nimajo - da v našem urejenem situiranem življenju nekaj manjka. In ne veš točno, kaj to je.

In to je - metaforično - slon, ki ga nepričakovano sreča na potovanju po Tajski?

Ja, slon, ki ga Leo zagleda med potovanjem na Tajsko, je pravzaprav simbol za nekaj divjega, kar smo izgubili. Nekakšna vrnitev h koreninam. Ta slon je hecna stvar. V resnici sploh ni bil v scenariju. To je bilo nekaj, kar se nam je na snemanju pač zgodilo. Ravno smo končali snemanje prizora, v katerem se Leo vozi v taksiju, ko sem v goščavju zagledal slona in zaklical: Ustavite! Prizor sem moral posneti še enkrat. Tako da je to pravzaprav dokumentarni posnetek. (nasmešek) Ta slon ima opraviti z naravo, s prvinskim, ki ga v zahodni civilizaciji tako pogrešamo. In potem vidimo verigo okrog njegove noge. Tudi slon je zapornik.

In nalivno pero iz mamutove kosti, v vrednosti okrog 300 tisoč dolarjev, ki ga Leu podari njegov poslovni partner; ta pa ga potem za plačilo pusti mladi tajski prostitutki, ki zanj pri lokalnem mešetarju iztrži nekaj dolarjev ...

Ta absurd, da. Pero je zame zelo močan simbol. Ne le simbol pisanja, ustvarjanja, ampak simbol civilizacije, hkrati tudi ratia. A kot sem rekel, nerad analiziram svoje filme.

Je s tem kaj narobe?

Ne. Nič nimam proti, če me analizirajo ali analizirajo moje delo, le da sam nočem tega početi. Vi lahko. Raje delam filme, kot se analiziram. Raje pišem, kot govorim.

Nedvomno veljate za avtorja, ki gre globoko v žensko dušo. Že v Pokaži mi ljubezen se ukvarjate s psihologijo dveh odraščajočih deklet, sploh pa v drami Za vedno Lilja in v Mamutu.

Ženske so pač toliko bolj zanimive kot moški. Sicer poznam tudi kar nekaj zanimivih moških in tudi nekaj dolgočasnih žensk. In vendar ... se mi zdi, da so ženske veliko bolj vznemirljive.

Tudi zaradi njihove vloge pri ustvarjanju življenja?

Ne bi analiziral. Čisto preprosto je: veliko bolj zanimivo je poslušati zgodbe žensk kot zgodbe moških. Kar je pravzaprav tragično za večino moških. Ker so ideje o tem, kakšen bi moral biti tipičen moški oziroma kakšna bi morala biti tipična ženska, precej dolgočasne. Znotraj teh stereotipov se zdi, da ima ženska v sebi neko odprtost, nedoločljivost. Ampak ... so tudi zelo neumne ženske.

V Mamutu imate zahodni par, ki je sicer »zelo občutljiv« za socialne neenakosti; a se ona bolj kot s svojo hčerjo ukvarja z malim bolnikom, on skrbi za usodo mlade prostitutke; hkrati pa ne opazita, da njuna varuška doživlja strašno tragedijo ...

Da. Skupaj smo in se ne slišimo.

Ste videli Babilon Alejandra Gonzáleza Iñárrituja?

Ne, nisem. Ampak že ko sem pisal scenarij za Mamuta, mi je nekdo rekel, da so nekatere podobnosti.

Tudi kritiki pogosto primerjajo oba filma. Ideja o krivičnih razlikah med zahodnim razvitim svetom in tretjim svetom, usoda otrok »tam« in »tukaj« ...

Kot sem rekel, nisem videl filma, zato ne morem nič reči.

Kako se rodi film v vaši glavi? Kdaj veste, kaj želite posneti?

Mislim, da ... (premolk) Mislim, da gre predvsem za tisti prvi ton, ki ga zaslišiš v svoji glavi. Včasih ga najdem, včasih ne. Od prve ideje in do tega je to zelo težak in dolgotrajen proces. Mislim, da sem tu, pri Mamutu, hotel poiskati močen, toda počasen in otožen ton ... Kot nekakšna meditacija. Včasih je to kot kanal za nekaj, kar včasih ne razumem. Včasih je zelo pomembno, da veš, koliko drame želiš, kako počasen naj bo ritem ...

Glede na vaša dva zadnja eksperimentalna filma ...

... je bila to vrnitev h klasični naraciji. V tem smislu je to preprost film. Čutil sem, da ... ne vem. Mislim, da sem hotel naslikati nekakšno sliko o človeških odnosih, o tem, kako smo med seboj povezani. Nekakšno sliko o človeški naravi.

Hieronimus Bosch?

Ne, ne Bosch. Tokrat ne. (nasmešek) Mogoče v naslednjem filmu. Hotel sem naslikati ... mural.

Česar ne morete povedati s filmom, pa lahko s poezijo - ali narobe?

(dolg molk) Poglejte, v realnosti se v eni sami situaciji dogaja toliko različnih stvari na zelo različnih ravneh. Prav v tem trenutku se to dogaja: recimo jaz govorim o svojem filmu, vi razmišljate o tem, ali vam bom sploh odgovoril na vprašanje, obenem hočete pogledati na vaš mobitel, ampak jaz hkrati gledam liste na drevesu, nekdo za vašim hrbtom vas gleda in ... Toliko stvari se dogaja prav v tem trenutku. In ta kaos je laže izraziti z besedami kot s kadri. Zame, kot filmskega režiserja, je to eden največjih izzivov.

Vam je v Mamutu to uspelo?

S tem filmom sem pravzaprav hotel povedati nekaj preprostega ...

Preprostega?

Preprostega v zgradbi zgodbe in njenih omejitvah. Hočem reči, da je ta kaos, ki ga živimo, nekaj, kar je težko prevesti na film.

Naj si za konec sposodim vprašanje deklice v Mamutu: »Verjamete v veliki pok, v Boga ali v reinkarnacijo?«

Mislim, da verjamem v oboje. Reinkarnacijo lahko izpustiva.

Zakaj? Ker čas linearno ne obstaja in zato nimamo ne preteklih ne prihodnjih življenj?

O tem nisem razmišljal tako. (premolk) Verjamem samo, da bom nekega dne v nebesih.

Ste prepričani?

Seveda nisem. Verjeti ne pomeni biti prepričan. Verjeti je ena stvar in vedeti je druga. Jaz ne vem. Samo verjamem. •

Iz Sobotne priloge

Napovednik filma Pokaži mi ljubezen:


Napovednik filma Skupnost:


Napovednik filma Za vedno Lilja: