Virtuoznost peklenskega kitarista

Gotovo je kitarist Steve Vai je na križišču ameriškega Juga neko polnoč zamenjal svojo dušo za virtuoznost. Vai, ki je dokaj reden obiskovalec naših koncertnih odrov, je to razkošno razkazoval v nabito polni dvorani ljubljanskega Media parka. Verjetno bi pol prazne Križanke, kjer je bil sprva napovedan koncert, delovale zapuščeno, gotovo pa bi bil zvok veliko boljši.

Ne glede na to, pa zapriseženi ljubitelji soliranja niso stradali virtuozne glasbene ekstravagance. V rokah Steva Vaia kitare spregovorijo, in če so za Erica Claptona zapisali, da je bog, mirne duše lahko zapišemo, da je Steve, če že ne hudič, pa vsaj vesoljec. Slednje je v veliki meri podprl s svojimi svetlobno laserskimi šalami, k diaboličnemu videzu pa je pripomogel tudi ventilator, ki mu je pihal v obraz, mu dvigoval lase in oblikoval roge.

Z veliko mero samoironije in samokritike, je Steve postregel s pričakovanim nepričakovanim in nemogočim igranjem kitare. To je bil rock tolikokrat potenciran, da je skorajda postal jazz.

P. S. Kot predskupina se je več kot dobro izkazal Eric Sardinas in njegov trio, ki je ponudil oster in težek teksaški blues rock kot so ga v svojih najboljših letih igrali ZZ Top ali pa Johnny Winter.