Tiskane izdaje
A bi kaj sladkega? je naslov skupinske razstave kosovske sodobne likovne umetnosti, katere idejni pobudnik in kustos je umetnik Gani Llalloshi. V Mestni galeriji Piran jo bodo odprli nocoj, na njej pa sodelujeta skoraj dva ducata umetnikov s Kosova in iz Albanije.
Gani Llalloshi se je namreč rodil v Prištini, kjer je tudi diplomiral na akademiji za likovno umetnost, tako da dobro pozna tamkajšnjo likovno sceno. Direktorica Obalnih galerij Liljana Stepančič ga je povabila, da naj pripravi skupinsko razstavo, in odločil se je za kosovske umetnike oz. tiste, ki imajo kaj skupnega s to deželo. Izbral je avtorje, ki so se kot samostojni umetniki uveljavili po letu 2000, saj je te najbolje poznal, ker je leta 2003 skupaj z dr. Nadjo Zgonik v Prištini pripravil prvo bienalno razstavo Qmimi Muslim Mulliqi.
»To je bila prva mednarodna razstava vizualne umetnosti na Kosovu po drugi svetovni vojni,« nam je povedal Llalloshi. »Povabila sva okoli dvajset evropskih umetnikov, takrat je sodelovala tudi skupina Irwin z NSK Gardo v Prištini. Na Kosovu pa smo pripravili razpis prav tako za dvajset avtorjev in odziv je bil izjemen. Umetniki, ki so bili takrat uvrščeni na razstavo, so danes večinoma že mednarodno priznani. Veliko teh sodeluje tudi na razstavi A bi kaj sladkega?.«
Osebne zgodbe umetnikov
Na razstavo je uvrstil pet video del, slike in fotografije, velik del sodelujočih predstavljajo umetnice. Delovanje skupine Haveit spominja na performanse ruske feministične punk rock skupine Pussy Riot, saj prav tako izvajajo performanse na javnih prostorih in z njimi nagovarjajo mimoidoče z vročimi družbenimi temami, kot je istospolna usmerjenost, revščina tretjega sveta ... Na razstavi sodelujejo s fotografijo performansa Dan ljubezni 2014 (poljubljata se dva para deklet), ki so ga izvedle na trgu v Prištini.
»Žal jih zaradi pomanjkanja sredstev nismo mogli povabiti v Piran, da bi izvedle performans,« je povedal Llalloshi in dodal, da so se morali žal odreči tudi velikim geometrijskim formam, kakršne – verjetno zaradi podpilomskega študija pri kiparju Tonyju Craggu – ustvarja Leunora Salihu (r. 1977). »Sprva smo želeli namreč razstavo postaviti v Monfortu, a so nas zavrnili, ker naj to ne bilo primerno prizorišče. Tam bi njene skulpture odlično učinkovale. Umetnica zdaj sodeluje s tremi grafikami, ki so nekakšne skice za njene kipe.«
Llalloshi je prepričan, da so skupinske razstave vrednejše od samostojnih, saj spodbujajo več pogovorov, debat med umetniki in tudi med kritiki in javnostjo. »Prišlo je sicer do tega, da sem kustos razstave, vendar sem se z vsemi deli tako spoprijateljil, kot bi bila moja. Vse avtorje poznam, kar je bilo ključno pri oblikovanju razstave, zato se ne počutim kot kustos, bolj kot ustvarjalec. Njihovo delo spremljam že petnajst let, njihova dela so tudi osnova za moja razmišljanja o poteku in razvoju sodobne vizualne umetnosti na Kosovu.
Dela, predstavljena na razstavi, so osebne zgodbe in pripovedi umetnikov, ki so odraščali v družbi brez organiziranega sistema umetnosti in brez finančnih možnosti ter z majhno možnostjo pridobivanja informacij o mednarodnih dogajanjih. Spominjam se, da so študirali po zasebnih stanovanjih, ker šol do leta 1999 ni bilo, saj je Milošević leta 1987 uničil kosovsko avtonomijo in zaprl šole. Vendar je umetnike spremljal velik entuziazem, tako da je veliko njih odšlo v tujino, kjer so dobili razne umetniške štipendije ali drugo podporo in se uveljavili.«
Med najbolj znanimi je Alban Muja (r. 1980), čigar video The Legendary Dog bo v Sloveniji prvič predstavljen. Z Ulayem je namreč posnel dokumentarec o tem, kako sta šla z Marino Abramović (ko sta delovala še kot umetniški par) na potovanje po Balkanu in sta na Šar Planini (planina, ki se dviguje tudi na južnem delu Kosova) v dar od domačinov dobila šarplaninca, mu dala ime Alban in ga imela dolgo vrsto let. »Povod za njegovo delo je bil naključni pogovor, ki ga je imel Alban z Ulayem, ko sta se srečala v Galeriji Škuc,« pripoveduje Llalloshi.
Umetniška avantgarda z Balkana
Merita Koci (r. 1969) se predstavlja z videom Življenje, v katerem nastopa gej, ki govori o dvojnem življenju, ki ga v Prištini mora živeti in o tem, kako ne najde ljubezni. Gre za precej uveljavljeno umetnico, znano tudi po svojem projektu (fiktivne) kandidature za predsednico.
Rudina Xhaferi (r. 1978) se po Prištini sprehaja kot Josipa Lisac, na razstavi pa se predstavlja z videom Ničesar ne slišim, v katerem nastopa s prešitim ušesom. Lulzim Zeqiri (r. 1978) razstavlja olje na platnu Brez naslova, sicer pa živi in ustvarja v Linzu. Jakup Ferri (r. 1981) sodeluje s slikami, na katerih so vezene podobe, Qëndresë Deda (r. 1988), ki je lani razstavljala v Tobačni, kjer je bila na umetniški rezidenci, pa s fotografijo Portret. Elsa Martini (r. 1971) iz Tirane predstavlja platna, na katerih upodablja bunkerje v socialnih okoljih (Family bunker). Llalloshi je povedal, da so v Albaniji zgradili kar 900 tisoč bunkerjev, ki jih je danes zelo težko odstraniti, zato jih pogosto preurejajo, da bi spremenili njihovo namembnost.
Nita Deda (r. 1987) in Yll Qitaku (1979) sodelujeta z videom Naša nevesta, ki prikazuje krašenje neveste pred poroko, Astrit Ismaili (1991) razstavlja duhovito fotografijo Jaz sem tvoja televizija, kjer sedi na predalniku, kamor so običajno postavljali televizijske aparate v dnevni sobi. Med pomembnejšimi deli so Pazniki Dritona Hajredinija (r. 1970), edino delo s tega območja Balkana, ki je v zbirki znanega kustosa in likovnega kritika Renéja Blocka.
Omenimo še Majlindo Hoxha (r. 1984), ki se predstavlja s petnajstimi fotografijami, zaključenim projektom, s katerim je dokumentirala razcvet postavljanja kipov po končani vojni na Kosovu. Posnela jih je tik preden so jih odkrili (spominja na Christa) in jih fotografirala v pripadajočem urbanem okolju.
Dela razstavljenih umetnikov so danes prisotna tako v domačih kot tudi mednardnih zbirkah, postali so nova umetniška avantgarda z Balkana, je prepričan Llalloshi, ter del evropske in svetovne sodobne umetnosti. Na razstavo vabi domiselno oblikovan plakat, na katerem je upodobljeno rdeče kandirano jabolko na držalu, kakor si ga je zamislil Gani Llalloshi.
