Adam Budak je glavni kustos Narodne galerije v Pragi, tokrat pa je bil tudi član žirije 31. grafičnega bienala, ki se je pravkar končal v Ljubljani. Kot kustos za sodobno umetnost je delal tudi v Hirshhornu Museum and Sculpture Garden (Washington DC) in Kunsthausu Graz (Avstrija). Budak je pripravil tudi vrsto mednarodnih razstav in sodeloval pri dveh izdajah praškega bienala. Bil je tudi eden od kustosov Manifeste 7.
Kako ocenjujete letošnji ljubljanski grafični bienale?
O ljubljanskem grafičnem bienalu sem že veliko slišal, saj gre za prireditev z dolgo kilometrino in velikim ugledom. Vse do zdaj nisem imel priložnosti, da bi si ga ogledal, zato sem vesel, da so me letos povabili v žirijo. Imel sem priložnost, da si bienale končno ogledam. Gre za prestižni mednarodni dogodek, ki ga je letos skrbno, koherentno in zrelo kurirala Nicola Lees. Upoštevala je zgodovino bienala, torej tradicijo, in za razstavo izbrala umetnike, ki razmišljajo o tem, kako se podobe premikajo po svetu, naj bodo natisnjene, na zaslonu ali premikajoče se v filmu. Na razstavo je uvrstila tudi dela, ki se precej abstraktno nanašajo na »osnovno grafično poslanstvo« bienala in razmišljajo o relacijah, ki jih imajo umetniki do sebe in sveta. Občudoval sem njeno kuratorsko preciznost. Veliko je tudi del, ki so bila narejena posebej za ta bienale, kar je za tovrstno razstavo še posebno vredno. To so dela, ki so povezana z lokalnim kontekstom, a niso vanj ujeta, temveč se raje spogledujejo s kuratorskim konceptom.
Ali ste, glede na to, da je bienale posvečen grafiki kot osrednjemu mediju, pričakovali več grafičnih del?
Bienali, ki so osredotočeni na specifični medij znotraj likovne umetnosti, naj bi predvsem redefinirali medij, ki so mu posvečeni. Ne samo da delijo medij v tradicionalni, konservativni podobi, ampak morajo širiti njegove meje. Sodelujoči umetniki iščejo nov jezik znotraj grafične umetnosti, ki je, tudi zaradi novih tehnologij, razširila izrazne možnosti. Umetniki danes veliko več eksperimentirajo in videl sem dela, ki so se, tako ali drugače, navezovala na grafično umetnost, umetniki so torej upoštevali njene elemente. Obstaja specifično grafično razmišljanje, ki ne pomeni nujno, da bo končni izdelek grafika, tisk, zato je še posebna vrednost letošnjega bienala to, da so bile grafike umetnikom izziv, izkoristili so elemente grafične umetnosti, širili njeno polje, ji na svoj način ostali zvesti.
Kje pa so elementi grafike pri delu Nicka Maussa in Kena Okiishija, kjer je na tleh galerijske dvorane položen jedilni pribor, po katerem se premikata dve figuri?
Gre za tako imenovano grafično razmišljanje, kot sem že dejal, umetniki »mislijo tisk«, naj se sliši še tako neverjetno. V tem procesu doživljajo prostor, strukturo postavitve in njeno končno podobo. V tem je svoboda umetniške misli, iskanje novih rešitev z upoštevanjem tradicionalnih okvirov. Umetniški izraz se širi, meje so zamegljene. To se dogaja tudi pri vseh drugih medijih oziroma umetniških formah – skulpture, slike, filmi … Realnost se spreminja, z njo pa naše razmišljanje, na katerega vplivajo sodobni tokovi. Nastajajo novi pogledi na tradicionalne forme, priča smo novim eksperimentom, ki odpirajo nova polja za percepcijo, raziskovanje, domišljijo. Zato smo tako hvaležni umetnikom, saj nam z odpiranjem novih področij omogočajo, da razmišljamo drugače.
Mislite, da je grafika še vedno priljubljena? Ali veliko umetnikov še vedno ustvarja v tradicionalnem grafičnem mediju?
Nekatere veje grafične umetnosti so še vedno zelo uveljavljene, še posebno tisk, zelo priljubljene so, denimo, knjige umetnikov, vendar so aktualne tiste, ki znajo tradicijo povezati z novim, sodobnim. V tem smislu verjamem, da bo tisk oziroma grafika preživela.
V Sloveniji vlada med starejšimi generacijami umetnikov veliko ogorčenje nad prireditvijo, češ da bi grafični bienale danes težko imenovali grafični, saj so grafike, ki jih imajo v mislih, izginile z bienala.
Starejša generacija bi morala biti do novosti bolj razumevajoča in blagohotna. Grafični medij bi morali razumeti v širšem smislu. Ne nazadnje se je spremenilo tudi veliko orodij za tisk, kar širi meje grafičnega ustvarjanja. Bienale je nekakšen navdih, nova možnost.
Mislite, da bi bilo smiselno spremeniti ime prireditve, ker so tradicionalne grafike na razstavi redke, kar mnogi tudi predlagajo?
Ne, ne mislim tako. Kustosinja Nicola Lees ni izdala ali ignorirala grafičnega medija, ampak ga je preprosto interpretirala, kar je tudi smisel tovrstnih razstav, vezanih na en medij ali likovno usmeritev. Razstavljena dela temeljijo na grafičnih elementih, ki so kot nekakšna semena in rastejo v drevo. Tisk ni mrtev, obstaja in živi, vendar ga umetniki doživljajo, živijo in uporabljajo drugače, povezujejo tradicijo in sodobnost, inovacijo, uporabljajo različne jezike.
Bili ste kustos 7. Manifeste leta 2008 v Trentinu. Kje, na kateri točki je danes bienale, ki je na svojih začetkih ambiciozno provociral etablirano zahodno umetniško sceno?
Manifesta bo leta 2016 v Zürichu, kar je morda nenavadno, vendar je Manifesta produkt časa, saj je bila ustanovljena takrat, ko vzhodnoevropske umetnosti na zahodnem trgu tako rekoč ni bilo in so želeli ustvariti platformo za umetnike, ki niso imeli enakovrednega dostopa na mednarodno prizorišče. Zdaj ko Evropa že nekaj časa deluje v »skupnem« prostoru, se je njeno poslanstvo preneslo na iskanje marginalnih prostorov, iskanje geografskih in kulturno različnih prostorov. Še vedno pa vztraja na izrazitih političnih stališčih, čeprav je res, da morda potrebuje reinvencijo.
Ali so bienali še vedno v porastu? Kako je s praškim bienalom, ki je že na svojih začetkih zabredel v težave?
Praški bienale je bil ustanovljen leta 2003, ko sta se kritičarka Helena Kontova in izdajatelj likovne revije Flash art Giancarlo Politi povezala s praško Nacionalno galerijo. Že naslednja izdaja je bila katastrofa ... Organiziranje likovnih bienalov je industrija, ki pogosto pomeni le promocijo mesta in išče prepoznavnost na področju kulturnega turizma.
Če se vrneva v Ljubljano … Ali bi lahko kakšno delo na letošnjem grafičnem bienalu posebej poudarili?
Še enkrat poudarjam, da gre za krasno razstavo tako zaradi nekaterih izjemnih del kot tudi zaradi izvrstnega koncepta kuratorice. Med najboljšimi je brez dvoma nagrajeno delo Ištvana Išta Huzjana. Gre za zelo kompleksno delo, polifonično zgodbo, ki je pravi most med tradicijo in sodobnostjo, lokalnim in globalnim. Je evokacija zgodovine, ki je zahtevala veliko raziskovalnega dela. Delo je nekonvencionalna instalacija, ki je tudi zelo dobro postavljena ob oknih, tako da komunicira z naravo, ki jo vidimo skozi okna. Zelo mi je bilo všeč tudi delo hrvaškega umetnika Davida Maljkovića, ki je zelo poetično, efemerno in abstraktno, a se hkrati odziva na določene prakse v realnosti.
Poznate slovensko sodobno umetnost?
Ja. Ena mojih najboljših prijateljic je, denimo, fotografinja Aleksandra Vajd, ki predava na oddelku za fotografijo na praški akademiji za upodabljajočo umetnost, kjer vodi oddelek za fotografijo. Ko sem živel in delal še v Gradcu, sem veliko sodeloval z mariborsko Umetnostno galerijo, z njeno direktorico Bredo Kolar Sluga, s katero sva bila zdaj skupaj v žiriji, ki ji je predsedovala. Kolega sva tudi z Marino Gržinić (skupaj sva pripravila razstavo njenih študentov), sodelovali smo z Marjetico Potrč, NSK in, da ne pozabim, z Apolonijo Šuštaršič, ki sem jo povabil na razstavo Protections (2006) v Kunsthausu v Gradcu. Skupaj z Bojano Kunst sta pripravili projekt Avtobus MUSU. Med vožnjo v Gradec so lahko ljudje v avtobusu poslušali izbrane odlomke iz člankov o problematiki (tedaj še) v nebo vpijoče odsotnosti Muzeja za sodobno umetnost v Sloveniji. Poseben učinek je bila skupinska fotografija pred veletrgovino Ikea (kamor Slovenci raje romajo kot v graški Kunsthaus).