Anthony Gardner: Vztrajati pri alternativah institucijam in trgu

Kot gost tridnevne mednarodne konference, ki je minuli­ ­vikend pospremila razstavo NSK od Kapitala do kapitala – ta v Moderni galeriji osvetljuje delovanje umetniškega kolektiva v osemdesetih letih –, je svoj prispevek usmeril v umetnost in njeno kritiko institucij.

Anthony Gardner je izredni profesor na oddelku za primerjalno umetnostno zgodovino in teorijo na oxfordski univerzi, ob tem poučuje tudi na šoli Ruskin School of Art. Piše o problemih postkolonializma, postsocializma in kuratorske zgodovine, je pa tudi eden od urednikov revije ARTMargins, ki jo izdaja MIT Press. Izdal je že nekaj knjig, med njimi Mapping South: Journeys in South-South Cultural Relations (Melbourne, 2013), Politically Unbecoming: Postsocialist Art against Democracy (MIT Press, 2015), pripravlja pa tudi delo Mega-Exhibitions: Biennials, Triennials, Documentas (Wiley-Blackwell, 2016).

Umetniški svet se zdi odprt, toleranten, demokratičen, goji ­raznolikost in alternativne prakse, nove stile in umetniške metode, vendar sočasno deluje znotraj umetniških institucij in umetniškega trga, ki odbirata umetniška dela ter določata njihovo vrednost in ceno. Kako vidite delovanje tega sistema?

Mislim, da je v vašem opisu precej resnice. Prav tako moramo biti pozorni, kako retorika in aktualnost včasih lahko delujeta skupaj, z roko v roki, a včasih tudi v nasprotju. To je resnično tako za politiko in umetnost. Enako pomembno kot samozavedanje je vztrajanje pri alternativah, ki stojijo nasproti institucijam in trgu, ki diktirata 'vrednost' in 'ceno'. Kako umetniki, misleci, pisatelji, kdorkoli so že, ustvarjajo možnosti za odprtost in gojenje razlik? Kje to poteka? Je umetnost v središču tega boja ali samo del njega?

Ljubljana ima dolgo in pomembno zgodovino tega boja, tako da verjamem, da je tovrstna energija mogoča tudi tukaj, danes.

Tudi umetnost je podlegla globalizaciji in je povsod podobna, s podobnimi umetniškimi pristopi in praksami. Raznolikost vizualnega najdemo samo še v tradiciji in folklori. Kako vidite globalizacijo v umetnosti in kulturi?

To je obsežno vprašanje! Ne smemo pozabiti, da danes obstaja veliko oblik 'globalnega', ki potekajo sočasno. Imamo 'globalizacijo' točno določenega ekonomskega sistema in njeno preoblikovanje kulture, politike, jezika. Obstajajo številni 'globalizmi', nekateri so širokogrudni, drugi neokolonialistični in potekajo z globalizacijo korporacij in neoliberalizmom. Potem so tudi novi internacionalizmi in ob njih še stari, katerih korenine segajo v zgodovino in politiko, kot sta recimo Gibanje neuvrščenih, socialistična solidarnost ipd. Problem niso globalne in mednarodne povezave per se, temveč, za katere trgovinske poti si prizadevamo, kateri jezik uporabljamo za to povezovanje in kakšen je materialni učinek globoko neenakomernih izmenjav.

Ena od osrednjih tem, ki se ji raziskovalno in analitično posvečate, je postkolonializem. Lahko osvetlite svoj pogled na postkolonializem in kako se odraža v umetnosti in kulturi?

Naslednje obsežno vprašanje! Post­kolonializem je igral pomembno vlogo, ker nam je zagotovil orodja, s katerimi smo lahko mislili o zgodovini, dediščini in današnji realnosti kolonializma. Pomembna kritika postkolonializma je, da je bil kolonializem severnoatlantski fenomen, ki so mu vladali ljudje, ti so imeli tam bazo, če že niso bili tam rojeni, torej v Ameriki in zahodni Evropi. Postkolonializem lahko navsezadnje homogenizira boj proti različnim vrstam kolonializma, ki obstajajo v preteklosti in sedanjosti in so morda doživele svoj lastni neokolonialni pritisk na okolja zunaj severnoatlantske zveze, da se temu problemu posvetijo v svojih diskusijah.

Kakorkoli že, orodja, ki so bila ponujena, so bila in ostajajo pomembna za razmislek tudi o kulturnem delu, čeprav niso vedno tako uspešna, kot bi radi, da bi bila. Prav tako moramo vedeti, da obstaja razlika med postkolonializmom in dekolonializacijo ali dekolonialnim bojem, zato ne preseneča, da se dekolonializacija v prebujanju postkolonializma vrača kot nekaj potisnjenega.

Naslednja vaša raziskovalna tema je zgodovina kuriranja. V umetnostnem svetu so kuratorji včasih pomembnejši od umetnikov.­ Na Beneškem bienalu, na primer, je namenjene več pozornosti kuratorju osrednje bienalne razstave, letos je to Okwui Enwezor, kot delom in umetnikom na njej. Kako vidite te spremembe in zakaj so sploh nastale? Kaj v umetnostnem sistemu jih podpira?

Obstaja veliko razlogov, zakaj so kuratorji v današnjem umetnostnem svetu tako slavni. Če pomislimo, kar je neverjetno, se še pred pičlimi petdesetimi leti sploh niso imenovali kuratorji, temveč raje vodje ali direktorji razstav. Delno so povzročili premik pojav kulture slavnih in možnosti prenosa idej do določenih oseb. Sodobnost je namreč obdobje posredovanja in razširjanja, ne samo proizvajanja.

Mislim, da se je zagrebški ženski kuratorski kolektiv WHW čudovito odzval na te pogoje sodobnega kuratorstva na Istanbulskem bienalu leta 2009 ter kritično pristopil k ideji o posameznem slavnem kuratorju, katerega odločitve so skrite javnosti. Ta pričakovanja so spreobrnile in naredile svoje odločitve bolj transparentne ter vztrajale pri premiku iz slavnega posameznika v kolektivno delo. Zelo lepo!

Kar zadeva zanemarjanje umetniških del – to je ena od odgovornosti nas, gledalcev, mislecev, pisateljev, učiteljev, da umetniška dela postavimo v ospredje, in tudi to, kako delujejo na nas in v kakšnem medsebojnem dialogu so. Pomislite samo na to, kako mi sami dokumentiramo razstavo z videom, na instagramu ipd. Še vedno najpogosteje fotografiramo ali posnamemo umetniška dela. Po drugi strani pa ni jasno, kako naj bi dokumentirali kuratorstvo.

V zadnjih desetletjih smo priča pravi eksploziji mednarodnih razstav, številnim bienalom in trienalom, ki nastajajo po svetu in jih je več kot sto. Kaj pomeni ta bienalizacija in kakšne so njene posledice za umetnostni svet?

Nekateri ljudje vidijo bienala kot orodje neoliberalizma: sponzorirajo jih mednarodne korporacije, osredotočena so na blagovne znamke mest ali pa poskušajo locirati lokalne ekonomske in kulturne elite ter jih postaviti ob bok tistim, ki so slavni v globalnem smislu. Nekateri ljudje vidijo v bienalih možnosti za delo, nove ideje, nove platforme in kulturno izmenjavo. Nekateri bienali so ogromni, kot je beneški, drugi bolj intimni, kot je ljubljanski grafični bienale ali U3.

Na splošno bienali transformirajo hitrost in konsistentnost razvoja v sodobni umetnosti. Vsaka izdaja vsakega bienala je prepoznavna, zato je včasih težko opaziti konceptualne povezave in pretoke. Toda to je lahko zelo dobra stvar, saj nas opozarja, da premislimo konkretno in posamezno ter ne hlastamo vedno po splošnem!

Institucije so v umetnosti postale predmet njenih kritik. Letos ste izdali knjigo Politically Unbecoming,­ v kateri ste raziskali umetniška dela, ki so nastala po letu 1980 in razvila alternativne umetniške politike in prakse, od del Ilya Kabakova, umetniškega kolektiva NSK do Thomasa Hirschhorna. Nam lahko poveste kaj več o svojih izsledkih?

Ena od stvari, s katero sem se ukvarjal pri institucionalni kritiki, je kritika odvisnosti. V petdesetih in šestdesetih letih je bila kritika odvisnosti zelo pomembna v luči mednarodnih povezav (odvisnost Amerike od Sovjetske zveze, finančna odvisnost od Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke). Toda tudi umetnost in umetnostna zgodovina sta se borili z odvisnostjo od drugih disciplin, kot je politika komunizma in demokracije ali odvisnost od ključnih besedil v francoski filozofiji. Toda, kaj če gledamo na umetnost kot na prostor, ki lahko ustvari drugačno politiko od obstoječih političnih modelov in političnega razmišljanja? Ali da je umetnost že sama po sebi način filozofskega razmišljanja, bolj kot ilustracija Deleuza ali Derridaja in drugih znanih ­filozofov.

Nekaj čisto ideološkega je, če smo odvisni od obstoječih idej, posebej, če pridejo iz okolja dominantnih mednarodnih kultur ali se prepletejo z neokolonialnimi odnosi. To povezavo demokratičnega in neo­liberalnega obravnavam v knjigi Politically Unbecoming ter tudi to, kako so lahko politike in interpretacije ali razmišljanja močni, ne da bi vztrajali pri hegemonističnosti.