Avtoportret z genetskim zapisom

Nizozemski umetnik Jeroen van Loon je svoje delo Cell.out, Prodajo človeških DNK podatkov na dražbi prodal belgijski umetniški fundaciji Verbeke Foundation. Nastajanje tega projekta je zdaj na ogled v Projektnem prostoru Aksioma. Vprašanje prodaje podatkov človeške DNK je v dobi digitalnih tehnologij zelo aktualno – tako lahko sklepamo tudi iz velikega zanimanja, ki ga je bil na odprtju razstave deležen Loon.

Naslov Cell.out je besedna igra, ki se poigrava z angleško »sellout« ali razprodan dogodek, le da v tem primeru umetnik v svojem umetniškem projektu dokumentira in reprezentira, kako je pridobil in pozneje na dražbi za 1100 evrov prodal podatke o svojem DNK. Podatek je pomenljiv ob dejstvu, da so bili produkcijski stroški precej višji, okoli 6000 evrov, kot je pojasnil za Delo. Toda zaslužek ni bil v središču umetnikovega zanimanja.

Projekt je Van Loon začel v podjetju, specializiranem za digitalno transkripcijo genoma. Analize DNK postajajo cenovno vse dostopnejše navadnim smrtnikom, ki se jih poslužujejo predvsem zato, da bi zaznali, h katerim boleznim so nagnjeni. Izbrano podjetje je iz Loonove biološke DNK pridobilo surove podatke za 380 giga bajtov. Brez ustrezne interpretacije ti podatki nimajo pomena, a s strokovno analizo – če bi, denimo, ta pokazala na veliko verjetnost razvitja kakšne bolezni pri Loonu – bi potencialnemu kupcu dali veliko moč ne le nad njim, ampak tudi nad njegovim sorodstvom, saj njegov DNK delno ustreza tistemu njegovih staršev, bratov in sester ter potomcev.

Loona so pri prodaji podatkov DNK vodila prav tovrstna vprašanja. Poleg tržne vrednosti zapisa človeškega genoma ga je zanimala usoda teh podatkov v digitalni dobi. V času, ko so glasba, filmi, knjige digitalizirani (pretvorjeni v binarno kodo) in na spletu postajajo dostopni, prenosljivi, lahko podobna usoda čaka tudi podatke DNK. Kaj se torej zgodi, če ti zaidejo na splet; za koga bi bili zanimivi? Koliko so pravzaprav vredni?

Sentimentalno darilo ali potencialno zlato?

Vprašanja o pomembnosti in vrednosti njegovega sekvenciranega genoma je umetnik naslovil na različne institucije. Prav ti štirje različni pogledi so ključni del projekta Cell.out., pravi Loon. ErasmusMC, zdravstvena ustanova, podatke DNK interpretirajo z vidika medicinske etike: nevarno je, če ti občutljivi podatki postanejo javno dostopni, saj bi se z njimi lahko okoristile zavarovalnice, potencialni delodajalci idr. Po drugi strani pa kot svojevrstna odslikava nas samih ta zapis lahko dobi simbolno ali sentimentalno vrednost – kakršno je imel včasih pramen las ali fotografija ljubljene osebe.

V KPMG, ki se ukvarja z masovnimi podatki (ang. big data), so prepričani, da posamezni zapis DNK ni vreden nič. Za podjetje, ki procesira zelo veliko informacij o, denimo, navadah uporabnikov na spletu, bi bilo zanimivo dobiti 100.000 tovrstnih profilov DNK, ki bi omogočili primerjavo med njimi. V podjetju FoxIT, ki skrbi za kibernetsko varnost, pa predpostavljajo, da bi takšni podatki lahko postali dragoceni, še posebno če bi jih povezali s podatki iz družbenih omrežij. Vrednost tega zapisa in možni načini njegovega trženja se bodo torej morda razkril šele v prihodnosti.

Dražbena hiša Christie Amsterdam se je v svojem odgovoru osredotočila na vrednost umetniškega dela – v Loonovem primeru njegovih podatkov DNK. V svojem odgovoru so spomnili na umetnika Piera Manzonija, ki je razstavljal svoje ekskremente, ki so po njegovi smrti dosegli ceno do 100.000 evrov. V tem pogledu bi moral tudi umetnikov zapis DNK nekaj šteti, so zapisali. Umetniška institucija Christie se je očitno sklicala na zgodovino konceptualizma, morda najvplivnejšo smer v sodobni umetnosti 20. stoletja, kjer je umetniško delo definira sama umetnikova zamisel. Umetnikov podpis, ki jamči, da stoji za tem delom – naj se zdi to še tako neumestno – pa je tudi vir njegove »umetniške« vrednosti.

A za Loona goli podatki DNK še niso umetniško delo, pač pa je tega moč prepoznati v celotnem procesu: od vzema krvi do spletne dražbe, na kateri je svoj DNK zapis prodal najboljšemu ponudniku. Na razstavi najdemo prav dokumentacijo celotnega procesa: predvsem fotografske dokumente postopka pridobivanja podatkov o Loonovem genomu, interpretacije teh podatkov v zgoraj omenjenih institucijah in server, ki te podatke reprezentira.

Program Projektnega prostora Aksioma že od začetka temelji na umetniških projektih, ki za svoj izraz uporabljajo znanstvene postopke, nove, predvsem digitalne tehnologije in medije. S temi orodji umetniki, ki gostujejo v Aksiomi, ponavadi kritično proučujejo njihov širši družbeni učinek.

Loonov projekt, ki je potoval predvsem po različnih razstaviščih po Nizozemskem in v Belgiji ter pristal tudi na festivalu Transmediale, sodi v ta kontekst. Umetnik pravzaprav naredi svoj avtoportret v mediju sekvencriane DNK. V trenutku, ko to delo kot zasebnik proda drugemu zasebniku, se razpre množica dilem, ki obenem »portrtetirajo« naš zeitgeist. V dobi digitalizacije, hitrega prenašanja in analize podatkov so tako zasebne, intimne informacije, kot jih razkriva njegov DNK zapis, nadvse občutljiva roba. Z njihovo prodajo se je umetnik zelo izpostavil in zdi se, da je množico obiskovalcev na odprtju razstave najbolj zadelo dejstvo, kako zelo ranljiv je s tem postal. Kot da pravo vprašanje ni, kdo da na dražbi več za njegove podatke DNK, ampak bolj to, koliko bi moral dati posameznik, da ti nikoli ne bi postali splošno dostopni drugim.