Tiskane izdaje
Cikel video predstavitev umetnikov, napovedanih na osrednji selektorski razstavi Viva Arte Viva na 57. Beneškem bienalu, ki bo vrata odprl čez dober mesec, 13. maja, je prišel do tukajšnjega osrednjega fenomena konceptualizma izpred polovice stoletja, skupine OHO.
Objave, naslovljene Umetniške prakse (Le pratiche d'artista) si na portalu bienala sledijo po abecedni logiki. Video slovenskega Rusa Vadima Fiškina je dostopen že domala mesec dni, na video Marka Pogačnika, frontmana skupine OHO, ki je na bienale povabljen tudi samostojno, bo potrebno počakati še kak dan, v okviru predstavitve skupine OHO pa predstavljajo Milenka Matanovića in Davida Neza. Vsakega s svojim videom.
Od happeninga s sesalcem do kolaborativnih projektov
Matanović je predstavljen s prepletom projektov iz klasičnih let skupine in tudi kasnejšim delom (mimogrede, z Nezom ga povezuje podatek, da sta se po ohojevskem obdobju oba ustalila v ZDA). Bienalna publika tako lahko spozna Happening s sesalcem in plastično cevjo in performans Triglav z Matanovićem, Dragom Dellabernardino in Davidom Nezom iz leta 1968, Žito in vrv iz Poletnih projektov ali Kačo iz leta 1969 ter Sveče na polju v relaciji z zvezdami na nebu iz leta 1970.
Matanović se v videu v ohojevski čas vrne z besedami, da je šlo za pet izjemno kreativnih, čudovitih let preizkušanja umetniških idej, in sicer s proračunom okoli 25 dolarjev za celo leto. Sledi še predstavitev njegovega obsežnega projekta Pomegranate center, ki ga razvija od leta 1986, v njegovem okviru pa nastajajo kolaborativni projekti, vezani na predmestne ambiente in tamkajšnje prebivalce.
Morje v kozarcu
Drugi video, posvečen Nezu, prinaša preplet njegovih ohojevskih projektov med letoma 1968 in 1971, kot so Kip, drevo, vrv, kamen, Morje; voda v kozarcu ali Streha v Galeriji suvremenih umjetnosti v Zagrebu, Kozmologija v Moderni galeriji in Hiša v novosadski Trubuni mladih iz leta 1969, sledijo Ogledala iz Poletnih projektov iz istega leta ali Časovno-prostorske strukture iz leta 1970, ki so bile razstavljene tudi v muzeju MoMA leta 1970.
Kot Matanović je tudi Nez predstavljen še s kasnejšimi deli, vse do zadnjih let. V tem segmentu prevladujejo postavitve na prostem, v katerih razvija različne strukture iz vrvi in mrež.
Zgodba OHO
Manifest skupine OHO je dva dni pred božičem leta 1966 izšel v Tribuni, sledila pa je razmeroma kratka doba interdisciplinarnega delovanja članov ali simpatizerjev OHO: ob Marku Pogačniku in Iztoku Geistru, katerih delo predstavlja zgodnje jedro skupine, še Marjana Cigliča, Milenka Matanovića, Aleša Kermavnerja, Andraža in Tomaža Šalamuna, Franca Zagoričnika, Naška Križnarja, Matjaža Hanžka, Davida Neza, Draga Dellabernardine, Sreča Dragana in drugih.
OHO je doživel številne razvojne faze, običajno pa se deli na tri obdobja. V prvem, od 1966 do konca leta 1968, je bil precej širok in neformalen, njegova dejavnost pa je temeljila na teoriji reizma. V drugi fazi, med letoma 1969 in 1970, se je preusmeril na polje sodobne, inovativne umetnosti in vpeljal v slovensko umetnost mednarodno uveljavljene pojave in tokove: arte povera, procesualno umetnost, pokrajino in telo kot izrazno sredstvo. V sklepnem obdobju se je skupina preobrazila v skupnost, ki se je usmerila v ezoterično obliko 'transcedentalnega' konceptualizma in posluževala prijemov telepatije in svojevrstne ekološke drže.
Potem ko je OHO leta 1971 prenehal z delom, so se nekateri njegovi člani naselili na kmetiji in ustanovili komuno, v kateri so poskušali doseči identiteto umetnosti in življenja. Družina v Šempasu je sklepno ohojevsko dejanje.
