Tiskane izdaje
Organizatorji 56. Beneškega bienala so morali že pred njegovim odprtjem na seznamu letošnjih nacionalnih paviljonov dva prečrtati: kostariškega in kenijskega, za katera se je izkazalo, da ključ izbora umetnikov, ki naj bi se predstavili v njih, nima prav veliko opraviti s klasičnim opisom del in nalog kustosa, pač pa s trženjem.
Sedaj je na udaru islandski, kjer pa je ozadje zapleta povsem drugačno. V njem se predstavlja Christoph Büchel, paviljonu pa grozi zaprtje zaradi preprostega, a učinkovitega koncepta, s katerim je ta umetnik, ki ni z Islandije, ampak po rodu iz švicarskega Basla, mnoge opozoril nase že v času odprtja bienala.
V času tragedij po svetu, vojn, ki se odvijajo v imenu religiozne skrajnosti, terorizma in brezupa emigrantov je začasno v mošejo spremenil eno beneških katoliških cerkva, s pretvorbo pa je reagiral predvsem na dejstvo, da ima v Italiji več kot milijon muslimanov na voljo le osem uradnih mošej. Molijo po raznih dvoranah, garažah in drugih objektih. Sam projekt tudi ni zgolj domislica Büchla; povezal se je tako z islandskimi kot beneškimi muslimani.
Katoliških cerkva po Benetkah kajpak ne manjka, mnogih, ki so vrhunski spomeniki arhitekture in umetnosti, ni mogoče obiskati, saj v njih liturgija več ne poteka ali je le občasna, v primeru cerkve Santa Maria della Misericordia v beneški četrti Cannareggio, ki jo je Büchel izbral za začasno preureditev v mošejo in v osnovi izvira iz davnega 10. stoletja, pa je situacija celo taka, da v njej liturgije ni že več kot štiri desetletja.
Ultimat Islandcem
RKC je cerkev leta 1973 celo prodala zasebniku in ni več v njeni lasti. Tako je odločil tedanji beneški patriarh Albino Luciani, kasnejši papež Janez Pavel I., ki je leta 1978 Petrov prestol zasedal le 33 dni. Cerkev je zatem služila kot zasebno skladišče. Božje besede so zamenjale skladovnice s turističnimi spominki, ki gredo v Benetkah, kaže, v naših časih bolje v promet.
A so organizatorji islandskega bienala po pisanju Artribune ob beneških občinarjev zaradi spremembe cerkve v islamsko mošejo več kot 40 let po zadnji maši v njej vseeno prejeli ultimat, ki se izteče danes. Zahtevajo, da se Islandci obrnejo na uradno cerkev, v nasprotnem primeru bodo prvo in edino beneško mošejo zaprli. Argument? Čeprav cerkev ni več v cerkveni lasti, ostaja posvečena.
Tudi mestna policija je paviljonu nasprotovala, in sicer zaradi bojazni pred morebitnimi terorističnimi akcijami ljudi, ki bi jih žalilo srečanje islamskih simbolov in krščanskih upodobitev na zunanjosti cerkve. Je zbližanje simbolov bogov, uvoženih z istih geografskih koordinat, res nemogoče?
Islandci – kuratorka paviljona je Nina Magnúsdóttir – so se na ultimat odzvali s trditvijo, da niso kršili ničesar, na spletni strani predstavljajo tudi fotografijo dokumenta z odločitvijo omenjenega Lucianija, v katerem piše, da se kult v Santi Marii della Misericordia ukinja in da se lahko cerkev uporablja v profane namene. Artribune citira zdajšnje cerkvene vire, ki vztrajajo, da je cerkev še vedno posvečena, le liturgija v njej ne poteka od leta 1969. Vztrajajo, da morajo vseeno sami avtorizirati kakršnokoli njeno profano rabo.
Beneški patriarh proti paviljonu
Kaj pa če bi zaprosili za avtorizacijo? Kot piše Venziatoday, so na beneški patriarhiji že odprto nastopili proti začasni mošeji, Büchlu pa očitali izkoriščanje Benetk za samopromocijo.
Mimogrede, Benetke velik delež ekonomskega razcveta v času Serenissime, ki ga še danes odražajo nešteti reprezentančni objekti v mestu, dolgujejo trgovanju z vzhodnim Sredozemljem in muslimani, vpliv islamskega sveta pa je mogoče zaznati tako v arhitekturi kot lokalnem dialektu.
V 17. stoletju so lahko muslimani v mestu obrede opravljali v znanem Fondacu dei Turchi, reprezentančnem objektu za trgovce in druge ljudi iz Otomanskega imperija ob Velikem kanalu, prav nikoli v zgodovini pa v mestu niso dovolili gradnje prave mošeje. Na sami Islandiji pa je situacija podobna kot v Sloveniji. Tudi v Reykjaviku so po letih političnih in medijskih debat pred gradnjo prvega uradnega muslimanskega verskega objekta.
