Med keramiko in skulpturo je meja lahko zabrisana, še posebej, če je avtor del Pablo Picasso in če gredo ta dela na dražbo Sotheby's. Zbirko 126 keramičnih del, ki je v lasti Picassove vnukinje Marine Picasso, bodo 25. junija ponudili na dražbi v Londonu v okviru prodaje del impresionistov in modernih umetnikov.
V zbirki so ročno poslikani krožniki, vaze, vrči, ploščice ocenjeni na 6,3 milijona evrov. Naprodaj naj bi bil celoten Picassov opus, ki je nastal v obdobju od štiridesetih do šestdesetih let prejšnjega stoletja. Picassovo keramiko je težko primerjati z njegovimi slikami, vendar se nekateri bojijo, da bo prodaja tako velike keramične zbirke vplivala tudi na ceno slik.
Zaključek nekega otroštva?
Zakaj se je vnukinja Marina Picasso odločila za prodajo najdragocenejše zbirke keramičnih del? Njena razlaga je precej nenavadna. Pravi, da prodaja zbirko zato, da bi naposled zaključila svoje travmatično in nesrečno otroštvo.
Marina je hči Pablovega sina iz prvega zakona z rusko baletko Olgo Hohlovo. Marinina starša sta bila alkoholika, ločila sta se, ko je bila stara pet mesecev. Zanjo in starejšega brata je skrbela mama, da so lahko preživeli, so morali večkrat prositi za denar slavnega umetnika. Marina pravi, da so bili to edini trenutki, ko je videla deda, in da jih je celo takrat večkrat pustil dolge ure čakati pred zaprtimi vrati.
Ko je bila Marina stara dvaindvajset let, je Picasso umrl, ne da bi za seboj pustil oporoko. Takrat je podedovala petino njegove zapuščine. Danes je stara 64 let in je lastnica njegove vile v Cannesu, več kot deset tisoč kosov njegovih del, med katerimi je tristo slik. Odločila se je, da bo večji del tega prodala in da bo del denarja od prodaje namenila dobrodelnim organizacijam, del pa svojim otrokom. Marina Picasso že petindvajset let financira vietnamsko vas s 350 sirotami, tam namerava zgraditi tudi otroško bolnišnico.
Večino dediščine prodaja zato, ker jo je dobila »brez ljubezni, brez občutka pripadnosti družini«. »Picassova dediščina mi ne pomeni nič. Od vsega sta zame pomembni le dve fotografiji, mamina in očetova,« je izjavila. »Prodaja je način, da obrnem stran v zelo boleči življenjski zgodbi.« V knjigi Picasso: moj ded, ki jo je objavila leta 2001, je opisala deda kot človeka, nesposobnega ljubezni, in ga obtožila, da ji je uničil življenje.
Čeprav je sprva nameravala prodati zbirko zasebnim zbirateljem, je na koncu prodajo vendarle prepustila dražbeni hiši Sotheby's.
Najmanj raziskan del opusa
Področje keramike je najmanj raziskano v Picassovem opusu. Ko je leta 1946 zapustil Pariz in se preselil na Azurno obalo, v vas Vallauris, nekaj kilometrov severno od Cannesa, se je prvič od blizu srečal s keramiko. Prek prijateljstva z zakonskim parom Ramié, ki je imel v Vallaurisu večjo lončarsko manufakturo z imenom Madoura, je prišel v stik z novim sredstvom izražanja. Picassu je to odprlo nov svet. V Madouri je ustvaril več kot štiri tisoč keramičnih del, ki jih je oblikoval in poslikal.
Trgovce, dražbenike in lastnike Picassovih del tokratna prodaja precej skrbi, kajti ko se pojavi na trgu veliko del nekega umetnika, to lahko vpliva na ceno. Vendar se v takih primerih pocenijo le manj pomembna dela. Tako bodo najpomembnejša Picassova dela še naprej ohranjala astronomske cene ali bodo celo vse dražja, saj se čedalje redkeje pojavljajo na trgu. Ko je bilo na primer lani naprodaj veliko Warholovih del, so se mnogi bali, da bo njihova vrednost padla. Vendar se to ni zgodilo. Melanie Gerlis, avtorica knjige Art as an Investment (Umetnost kot naložba), meni, da bi za resen pretres na trgu umetnin Marina Picasso morala prodati okrog tristo vrednih del svojega deda. Melanie Gerlis predvideva, da bo v povprečju dala na trg po eno do dve deli na leto.
Med vrednejšimi deli, ki jih je podedovala Marina Picasso, so portret njegove žene Olge, imenovan Portrait de femme, vreden dobrih petdeset milijonov evrov, Femme à la Mandoline (Mademoiselle Leonie assie) ter Maternité, ki sta prav tako vredni približno toliko.